Duša o svobodi sanja

KOPER> V nadvse primernem času, ko se je čedalje nujneje treba odločati bodisi za svobodoljubno uporništvo bodisi za tihi pragmatizem. Drama, po kateri so leta 1990 v domovini posneli filmsko uspešnico, je razpeta med igralska in siceršnja partnerja Carmelo in Paulina, potujoči dvojec, ki s svojo umetnostjo skuša tako ali drugače pririniti skozi špansko državljansko vojno, skozi spopad ideologij, ne da bi zbudil pozornost vojskujočih si strani, fašistov in republikancev.

A tako ne gre. Napoči dan, ko morata nastopiti pred fašističnimi vojaki in njihovimi ujetniki, na smrt obsojenimi pripadniki republikanskih sil, svobodoljubnimi tujci, ki bodo že jutro po predstavi morali umreti zavoljo svojih idealov.

Umetnika si nista enotna: naj predstavo odigrata poslušno in ponižno ali naj se diktatorskemu režimu upreta? Pred gledalcem se v analitični dramski tehniki, z mnogimi časovnimi preskoki, postoma odstirajo napetosti med njima, neuklonljivo igralko, ki jo Lara Jankovič upodobi kot bojevito, prostodušno, zaletavo, tudi navihano polnokrvno žensko, in njenim partnerjem, iz katerega Branislav Trifunović izvabi široko paleto čustev, od strahu in zaskrbljenosti, ki botrujeta mestoma že kar sluzavi ponižnosti in klečeplazenju pred oblastniki, do žalosti, besa in globokega obupa, ki iz moža butajo med soočanji z umrlo junakinjo, zdaj presenetljivo živim duhom, ki se vrača k nesrečniku in ga zaman hrabri.

Režiser Marko Manojlović v gledališkem listu pojasnjuje, da je ob dramaturški pomoči Gordane Goncić izvirno besedilo skrajšal za tretjino in črtal zlasti varietejsko-pantomimične točke. S takšno potezo se je uprizoritev odločno prevesila v intimno sfero igralskega dvojca, v polmrak in na močno izčiščeno scenografijo Darka Nedeljkovića postavljen besedni pingpong, ki pa tu in tam izgubi zagon in se začne vrteti v prazno. Morda bi bilo dobro še odločneje poseči v besedilo ali pa z nekoliko drznejšimi, seveda nikakor ne spektakelskimi učinki poživiti dogajanje, ki se resnično razživi šele z nastopom igralskega dvojca pred fašistično vojsko in njenimi ujetniki: v vlogo slednjih, tako fašistov kakor njihovih svobode željnih ujetnikov, so učinkovito postavljeni kar gledalci.

Poleg tega bi komorna predstava z zgolj dvema nastopajočima prej sodila v malo gledališko dvorano kakor v veliko, kjer se hočeš nočeš izgubi marsikateri resda domala neznaten, a zato še zdaleč ne nepomemben čustveni odtenek. Za prejkone neutemeljeno se izkaže tudi dvojezičnost predstave: nastop Lare Jankovič v slovenščini in Branislava Trifunovića v srbščini resda popestri in oplemeniti uprizoritev ter krepko poudari širok prepad med živim bojazljivcem in na smrt obsojeno upornico, a tovrstnega kontrasta nikakor ni mogoče osmisliti znotraj konteksta španske državljanske vojne. Že spočetka, pred prvo bralno vajo, bi se bilo treba zatrdno odločiti: ali predstavo v celoti aktualiziramo in preselimo v balkanski kotel ali pa vanjo sploh ne vpletamo “naših stvari”. Vmesna pot se v takihle primerih ne obnese.

ANDRAŽ GOMBAČ