Duše - Ne morje ne zemlja
Slovensko stalno gledališče je v petek poleg nove premiere postavilo tudi fotografsko razstavo prekmurskega pesnika in pisatelja Dušana Šarotarja. Razstava, poimenovana Duše, je, kakor poudarja avtor, svojevrstno nadaljevanje pisateljskega dela. Tudi o slednjem sta spregovorila s pisateljem Markom Sosičem, saj je prav te dni izšla Šarotarjeva najnovejša knjiga esejev Ne morje ne zemlja.
TRST>“Duše, ki so pred nami, oblaki, v katerih se skrivajo ostanki obrazov in spomina, doživljam kot del naše kolektivne zavesti bivanja, ki jo je umetniško dejanje preoblikovalo v poezijo,” je o razstavi fotografij Dušana Šarotarja dejal Marko Sosič.
Fotografije so povečini črno bele impresije oblakov, ki jim je na tokratni postavitvi dodal nekaj novih barvnih, v obojih pa lahko gledalec ugleda različne podobe in oblike, ki ponekod resnično spominjajo na obraze ali telesa.
“Fotografije izhajajo iz istega motiva kot moja poezija. Te podobe dojemam kot pesmi. Na fotografijah je nebo, so oblaki, poimenoval pa sem jih duše, ker je to bistvo umetniškega ustvarjanja. Kar loči umetniško od denimo, znanstvenega ali marketinškega besedila je to, da mora umetniško imeti dušo,” pravi pisatelj, ki poudarja, da ne piše in ne fotografira projektno, ampak le takrat, ko ima navdih.
“Tako fotografije kakor pisanje pa povezuje tudi spomin,” še poudarja Dušan Šarotar, vnuk enega od peščice prekmurskih Judov, ki so preživeli koncentracijsko taborišče. V svoji literaturi se zato veliko ukvarja prav s temo deportacije Judov iz Prekmurja v Auschwitz: “Ta spomin pa me ne zanima za to, da se ne bi pozabilo ali da bi odkrival zgodovinsko resnico. Ravno nasprotno: ne gre za resnico, ampak za empatijo, za vživetje. Ne pišem, da bi se vedelo, kaj je bilo, ampak kako je bilo. To ni moj osebni spomin, ker sem premlad, da bi to doživel, obenem sem pa prestar, da se ne bi spominjal, da ne bi skušal tega prenesti naprej skozi čas ... Umetniki smo pričevalci, pričamo pa drugače kakor znanstveniki ali zgodovinarji. Pričamo s pomočjo eksistence, govorimo, da je bolečina, de je upanje, kar nas ločuje od tistih, ki iščejo zgolj zgodovinsko resnico. Umetnost skuša sprejeti zgodovinsko resnico in obenem iz nje ustvariti lepoto. Edino ta ostane.”V svoji deseti knjigi, zbirki esejev Ne morje ne zemlja, ki je izšla pri novomeški založbi Goga, je prevpraševal svoje pisanje: “Zakaj, komu, kako pišem ... To ni knjiga ustvarjalnega pisanja, ampak knjiga o tem, kako se je meni, ko pišem. Zato je jezik zelo literaren in poetičen. Gre za notranji monolog med menoj in med mojimi doslejšnjimi deli.”
Vsako poglavje začne z odlomkom iz ene od prejšnjih knjig, ki mu ne sledi komentar, kakor poudarja Šarotar, ampak notranji monolog o hotenjih, smislu takratnega pisanja.
“In ugotovil sem, da ves čas, od prve do zadnje knjige, govorim o istih temah. Da je tudi jezik zelo podoben. Zato sem tudi v knjigo napisal, da ves čas pišem eno pesem. Kajti v umetnosti ni tekmovanja. Če se v resničnem svetu borimo, da proizvajamo vedno več, da smo vse hitrejši, da raste gospodarstvo, gre pri pisanju za nekaj povsem drugega. Notranje pokrajine se razširijo, in kar je zame bistveno, se poglobijo. Ne poskušam namreč biti vedno večji, ampak vedno globji.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
