Dva, ki sta mi vsi

Kultura
, posodobljeno:

Drevi bo v mali dvorani koprskega gledališča premiera drame Dva sodobnega angleškega dramatika Jima Cartwrighta. Besedilo prek odnosov med Gostilničarko (Mojca Fatur) in Gostilničarjem (Vojko Belšak) ter gostov njunega puba izriše sliko angleške družbe konec 80. let, ko se je soočala s krizo in umiranjem srednjega razreda. Režiser Luka Martin Škof pravi, da so naredili intenzivno predstavo, ki v središče postavlja srž gledališke uprizoritve - igralca.

V predstavi Dva nastopata Vojko Belšak in Mojca Fatur
V predstavi Dva nastopata Vojko Belšak in Mojca FaturJaka Varmuž

KOPER > Severna Anglija, konec 80. let prejšnjega stoletja. Majhen lokal, ki ga vodita zakonca (Vojko Belšak) in (Mojca Fatur) je pravzaprav prostor neuresničenih želja in neizživetih in neizpolnjenih življenj. Lastnica in lastnik predano skrbita za svoj pub, čeprav sta odtujena, njun odnos je napet, prepirata se, ona - nepopustljiva, on - stereotipen mačo. Strežeta gostom lokala, poslušata njihove zgodbe, o dogodku, ki je njun odnos tragično zaznamoval in je razlog vseh njunih konfliktov, pa molčita. Za travmo, ki jo poskušata potlačiti in se prav zato kaže kot vse večja patologija, gledalec izve v zadnjem prizoru ...

Drama Dva je slovensko praizvedbo doživela leta 1997 v Primorskem dramskem gledališču, v času umetniškega vodstva Katje Pegan. Režijo je zaupala Larryju Zapii, nastopila pa sta Jože Hrovat in Veronika Drolc. Tudi takrat je glasbo napisal Mirko Vuksanović, za kostume pa je poskrbel Leo Kulaš. Cartwrightovo besedilo je prevedel Srečko Fišer, njegov prevod pa so uporabili tudi za koprsko uprizoritev. Pri tej sodelujejo še dramaturg Blaž Rejec, scenograf Nac Žuber, oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž, lektorica Irena Androjna Mencinger in asistentka kostumografa Lara Kulaš.

Kot je zapisal dramaturg predstave Blaž Rejec, ki tokrat prvič sodeluje s koprskim gledališčem, je Cartwright v drami Dva prikazal surovo realnost propadle periferije. Leto 1989, ko je drama nastala, je bilo namreč za angleško družbo prelomno: prevladujočo vlogo so prevzemale finančne institucije, kar je bilo rušilno in pogubno za delavstvo srednjega razreda, kot anestezija za razpadla življenja in odnose so zacvetele telenovele. “Ta žanr je bil v Angliji tistega časa neke vrste ljudski združevalni moment. Funkcija telenovele je bila ustvarjati presek nacionalne podzavesti. Cartwright se temu ni uprl, ampak je iz tega poskušal razviti gledališko formo. Zanimal ga je samozadostni, egoistični posameznik, ki ustreza profilu neoliberalizma, kakršen je bil v tistem času v Angliji na vrhuncu,” pojasnjuje režiser Luka Marin Škof in dodaja, da je Cartwright raziskoval je nacionalno podzavest in jo v svojih delih predstavljal, da bi ljudje v stiski fiktivnih likov prepoznavali identiteto, s katero bi se morali soočiti in jo razviti v novo smer.

V Gledališču Koper so v minulih sezonah v mali dvorani uprizarjali predstave za otroke. Drama Dva pa to prizorišče odpira tudi za odraslo občinstvo oziroma abonente. “Dve predpremieri te predstave sta dokazali, da je bila naša odločitev pametna in dobra. Živimo v razpršenem času, težko se fokusiramo in posvetimo detajlom. A tak čas je kot narejen za poezijo in komorni oder je prostor gledališke poezije, ki tako igralcem kot gledalcem omogoča intimnejše doživetje,” meni direktorica Gledališča Koper, Katja Pegan. Drevišnji premieri za abonente bosta sledili še dve - v nedeljo in prihodnji petek.

Čeprav v drami nastopa 14 likov, je Cartwright že ob prvi uprizoritvi - premiera je bila v njegovem rojstnem Boltonu, nastopila pa sta priljubljena zvezdnika telenovele Brookside, John McArdl in Sue Johston - zahteval, da vse vloge odigra en par igralcev. Tega njegovega napotka, ki pa od igralcev zahteva izjemno sposobnost transformacije, saj vsak odigra po sedem vlog, se je držal tudi Škof: “Imel sem srečo, ker sta Vojko in Mojca izjemna igralca, hkrati pa zelo enotna tudi kot tandem. Da igralec zmore tolikšne in tako intenzivne transformacije, mora biti zrel in v res dobri igralski kondiciji. Mojca in Vojko v tej predstavi uspeta igro pripeljati na takšno raven, da se gledalec ne identificira več z igralcem, ampak s problemom. Po odzivih ob obeh predpremierah bi rekel, da ima predstava zagotovljen uspeh. V občinstvu sproži namreč katarzo, ki prerase v nekakšno obrednost.”

Po Škofovem mnenju je odlika tega Cartwrightovega besedila tudi to, da protagonistoma ponudi možnost - ne srečnega konca, temveč začetka ljubečega odnosa.

MAKSIMILJANA IPAVEC