Dve desetletji od smrti čudežnega dečka black metala: glasba, okultizem, umor in obredni samomor

Jöna Nodtveidta bi lahko oklicali za čudežnega dečka evropskega black metala. Dissecton je leta 1989 ustanovil v švedskem mestu Strömstad pri rosnih 14 letih skupaj z basistom Petrom Palmdahlom. Prvi posnetki so nastajali še v času, ko je bil black metal daleč od današnje prepoznavnosti, Dissection pa so že od začetka iskali svojo pot med švedskim death metalom in temnejšim, atmosferičnim black metalom. 

Na Nödtveidtovo glasbeno podobo so vplivali pionirji prvega vala esktremnega metala. Govorimo o bendih, kot so Bathory, Venom, tudi danski Mercyful Fate, pa še nekoliko "hladnejši" Celtic Frost. Nanj je - kakopak - vplival tudi švedski death metal ter klasični heavy metal, v intervjujih je rad izpostavljal zasedbo Iron Maiden. 

Iz teh na videz različnih svetov je sestavil nekaj povsem samosvojega: agresivne deathmetalske riffe, ledene blackmetalske blastbeate in nenavadno spevne, skoraj romantične kitarske harmonije. Prav ta spoj je kasneje postal ena od temeljnih formul melodičnega black metala. 

Nödtveidt je Dissection ustanovil pri 14 letih

Foto: Wikipedia

Dissection so vrhunec dosegli leta 1993 z albumom The Somberlain in dve leti kasneje z Storm of the Light's Bane. Prvega je Nödtveidt začel ustvarjati že kot najstnik in danes velja za eno ključnih zgodnjih blackmetalskih del, Storm of the Light's Bane pa je prav tako postal klasika. Nödtveidtov vpliv je težko prešteti, saj ga najdemo pri generacijah skupin, ki so prišle za njim. Njegov način pisanja riffov in združevanja black in death metala je postal nekakšen jezik zase. Tudi danes glasbeniki govorijo o The Somberlain in Storm of the Light's Bane kot o ploščah, ki so jim pokazale, kako je mogoče igrati ekstremni metal drugače.

A zgodba Jona Nödtveidta ima tudi drugo, precej manj romantično plat. Leta 1997 je bil obsojen zaradi sodelovanja pri umoru 36-letnega Josefa ben Meddourja, alžirskega homoseksualca, in preživel več let v zaporu. Po izpustitivi leta 2004 so Dissection znova zaživeli, leta 2006 izdali svoj zadnji album Reinkaos, kmalu zatem pa je Nödtveidt skupino razpustil. 

Bil je globoko vpet v okultno idelologijo kulta Misantrophic Luciferian Order oziroma Templja temne luči. Njegova zadnja leta so bila vse bolj povezana s filozofijo tako imenovanega antikozmičnega satanizma. Reinkaos je bil zamišljen kot glasbeni izraz teh prepričanj, Nödtveidt sam pa je svoje zadnje mesece očitno razumel kot nekakšen zaključek umetniškega projekta in tudi življenjske poti. 

13. avgusta 2006 so ga našli mrtvega v njegovem stanovanju v Stockholmu. Na tla stanovanja je narisal pentagram, ga obkrožil s svečami in se ustrelil. Njegova smrt je tako postala še zadnje poglavje zgodbe, v kateri so se glasba, okultizem in osebna prepričanja nevarno prepletli. 

20 let kasneje je mogoče osebnost Jona Nödtveidta in dejanja zavrniti in se od njih ograditi, ni pa mogoče zanikati njegovega glasbenega vpliva. Dissection so morda res obstajali manj kot dve desetletji in izdali le tri albume. Pa vendar je njihov zvok preživel svojega avtorja. V svetu ekstremnega metala je prav to največji paradoks njegove zapuščine. Človek, ki je svoje življenje kobčal pri 31 letih, je ustvaril glasbo, ki je za marsikoga nesmrtna.