Dve tisočletji v življenju fibule
Koprski Pokrajinski muzej bo še vse do konca meseca obiskovalcem približeval droban predmet, ki je bil vse do srednjega veka v vsakdanjem življenju nepogrešljiv. Tako kot je za nas, tu in zdaj živeče, gumb. Zgodbo o njegovi predhodnici pripoveduje razstava S fibulo v fabulo: fibule iz Istre, s Krasa, iz Notranjske in Posočja med prazgodovino in zgodnjim srednjim vekom.
KOPER > Razstava S Fibulo v fabulo je rezultat enoletnega dela, ki ga je vanjo vložilo osem muzejev - šest slovenskih (Pokrajinski muzej Koper, Goriški muzej, Notranjski muzej Postojna, Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, Tolminski muzej in Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož) ter Arheološki muzej iz Pulja in tržaški Mestni muzeji (Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste).
Prve fibule so se v evropskem prostoru pojavile že v pozni bronasti ali žarnogrobiščni dobi (od 13 do 9. oziroma 8. stoletja pr.n.št), razmah pa doživele zlasti od začetka železne dobe naprej. Običajno so bile izdelane iz brona ali drugih bakrovih zlitin, iz železa so jih izdelovali v starejši in mlajši železni dobi, občasno tudi v času rimskega imperija in zgodnjem srednjem veku.
230 fibul, kolikor si jih lahko ogledamo na razstavi, gledalcu pripoveduje obsežno zgodbo, že skorajda sago, kakor se je od konca bronaste dobe (konec 2. tisočletja pred našim štetjem) pa vse do vse do 10. stoletja izpisovala v zahodni Sloveniji, ter razprostira pogled v bogastvo oblik in razvoj tega predmeta. Kakor je pojasnil magister Radovan Cunja, arheolog koprskega Pokrajinskega muzeja ter kustos in soavtor razstave, jim je izbor narekovalo gradivo, ki ga sodelujoči muzeji hranijo. “Konec 10. stoletja so fibulo vse manj uporabljali. Muzeji, ki sodelujejo pri razstavi, gradiva, nastalega po 11. stoletju in vsaj za nekaj nadaljnjih stoletij, nimajo. Razlogi so zelo verjetno v načinu oblačenja - mesto fibule je počasi zavzel gumb.”
Ko je človek spoznal, kaj nastane iz zvite igle ...
Fibula je predmet, ki se je skozi zgodovino precej spreminjal - ob svojem rojstvu je bila le preprost pripomoček za spenjanje oblačil, kmalu pa je postala modni dodatek, in tako tudi nosilka okusa časa. Kot poudarja Cunja, fibule predstavljajo le en, a zelo pomemben segment oblačilne kulture. “Prototip za fibulo oziroma sponko za obleko se je razvil iz igle, kakršne so za spenjanje oblek uporabljali že v bronasti dobi. Sčasoma je človek spoznal, da je z zvijanjem in preoblikovanjem igle mogoče dobiti tudi drugačne oblike, ki omogočajo spenjanje.”
Izraz fibula izhaja iz latinske besede, prihaja pa od glagola figo, kar pomeni speti. Fibule so sestavljene iz štirih osnovnih delov: loka, noge, igle in peresovine.
Fibule so nosile tako ženske kot moški, oblike sponke pa so se velikokrat razlikovale glede na spol in socialni status tistega, ki jo je nosil. Izrazito “ženske” so, denimo, očalaste fibule, fibule vrste “nauheim” in svetolucijska ločna fibula, izrazito moške pa so, denimo, fibule s čebulastimi gumbi. Sponke vrste “jezerina” pa so nosili vsi - ženske in moški.
V posameznih obdobjih so se v določenih geografskih prostorih razvile oblike, ki jih najdemo le tam in nikjer drugje. ”Na eni strani imamo fibule, ki so z minimalnimi razlikami oziroma posebnostmi razprostrte po izjemno širokem območju, na drugi pa takšne, ki so značilne za ozko območje. Tak primer je latenska ali mlajšeželeznodobna fibula z nazaj obrnjeno živalsko glavico, ki se pojavi v 4. in 5. stoletju pred našim štetjem. Tovrstne zaponke so bile v obtoku do 1. stoletja našega štetja in so značilne za Posočje in dolino Idrijce.
Sveta Lucija oziroma Most na Soči velja za izjemno pomembno najdišče iz starejše železne dobe. “Med številnimi različnimi fibulami se je tu razvila tudi specifična oblika ločne enozankaste fibule z narebrenim lokom, ki ima pogosto nastavke za obeske različnih oblik. To je fibula, ki je značilna le za Sveto Lucijo, torej za izjemno ozko geografsko območje.”
Statusni simbol postanejo fibule zlasti v pozni antiki. “Takšen primer so fibule s čebulastimi gumbi, ki so značilne za 4. in 5. stoletje. Tovrstne sponke naj bi pripadale vojaški noši, nosili so jih rimski častniki.”
Male skulpture
Fibula doživi prav poseben razcvet v 5. stoletju pred našim štetjem. Takrat se v širšem prostoru pojavijo fibule z živalskimi motivi: od ovnove glave do mačke, ki lovi raco, konjička, pa tudi takšne v obliki dvokolesnega voza z vprego in kočijažem. Radovan Cunja pravi, da so te fibule prave male mojstrovine in da so razmeroma redke. “Posamično se pojavijo v Posočju, Istri, na Dolenjskem v severovzhodni Italiji, in tudi v samem Hallstattu, a v zelo majhnem številu in z malenkostnimi variantami, kar pomeni, da je bilo več delavnic, ki so take fibule izdelovale.”
A oblika ni bila edina odlika fibul tega časa.Precej izboljšav in pravo malo revolucijo je namreč doživela tudi njihova peresovina - vzmet, ki pomaga, da je igla prožna in v primerjavi s starejšimi modeli predstavlja bistveno izboljšavo.
Kako izdelati fibulo?
Razstava S fibulo v fabulo pa odgovarja še na eno zagonetko - kako in kje so te nepogrešljive spremljevalke oblačilne kulture sploh nastajale. “Iz prostora, iz katerega zajema razstava, torej iz zahodne Slovenije, žal nimamo arheoloških dokazov o produkciji fibul, torej o obstoju delavnic. A to ne pomeni, da fibul v tem prostoru niso izdelovali, nasprotno. Svetolucijske fibule, denimo, so omejene na točno določeno geografsko območje, iz česar lahko sklepamo, da so jih tam tudi izdelovali. Zunaj tega prostora jih namreč ne poznamo.” V času rimskega imperija so fibule med drugim izdelovali v Aquileji in v severni Italiji, pa tudi na Ptuju, v Celju in Ljubljani. Na razstavi lahko vidimo ostanke keramičnih kalupov in livarskih lončkov iz rimskega mesta Petovia, današnjega Ptuja.
Fibule so večinoma izdelovali iz brona oziroma iz bakrovih zlitin, in sicer tako, da so jih vlivali v kalup, ki je bil izdelan iz kamna ali iz žgale gline. Kalup je bil običajno dvostranski, na vrhu pa je imel vlivni kanalček.
“Tako so dobili grobo obliko. Peresovino so vlili naknadno, nogo so pogosto ročno obdelali in ročno okrasili. Vsi obeski so bili izdelani v drugih kalupih. Fibula se je razvijala, trudili so se doseči določene izboljšave. Starejše fibule so zato preprostejše, da so prišli do zapletenejših oblik, je preteklo tudi nekaj stoletij, da ne rečem celo tisočletje.”
Cesarska fibula iz Čenturja
Posebno obdobje v življenju fibule predstavlja rimski imperij. S širjenjem cesarstva, romanizacijo in vojaškimi posegi so se širile tudi fibule, zato določene tipe rimskih fibul, kot pravi Cunja, najdemo tako v Veliki Britaniji kot v Mali Aziji. V rimski dobi je fibula postala serijski izdelek, kar pomeni, da so jih izdelovali v kalupih, a takšnih, v katere so lahko vlili več fibul hkrati. “Na to produkcijo sklepamo iz ostankov zavrženih polizdelkov, recimo najdb nedokončanih fibul, kjer so skupaj sprijete dve ali tri.”
In prav v čas rimskega cesarstva sega zgodba zlate čebulaste fibule. “Na razstavi imamo kopijo zlate fibule z napisom 'Maxenti vincas, Romule vivas', ki domnevno izhaja iz zaledja Kopra oziroma s Čenturja, hrani pa jo Arheološki muzej v Münchnu.”
Razstava S fibulo v fabulo bo od 5. avgusta do 10. oktobra gostovala v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož, od 15. oktobra do 13. decembra pa si jo bo mogoče ogledati v Tolminskem muzeju.
Maksencij je bil rimski cesar, ki je vladal v začetku 4. stoletja - nemirnega in viharnega časa, zaznamovanega s spopadi. Največkrat so meče prekrižali zakonito izvoljeni cesarji in pretendenti za njihov prestol. “Najdba s Čenturja je izjemno zanimiva - prav tam so arheologi našli izjemno veliko novcev, ki jih uvrščamo v čas cesarja Maksencija. Gre za bakrene in bronaste novce - nekaj deset tisoč jih je. Sklepamo, da gre za vojaško blagajno, za fond, iz katerega so vojakom izplačevali plačo. Poleti leta 310, torej pred spopadom, so te novce zakopali in se ponje niso več vrnili. Prav na tem območju sta se namreč spopadla cesar Maksencij in Licinij, o čemer pričajo še drugi spomeniki v širšem prostoru. Ker ti spopadi v pisnih virih niso zabeleženi, so te najdbe še toliko pomembnejše.”
Zlata čebulasta fibula iz Čenturja pa ni posebna le zaradi svoje prestižnosti, marveč tudi zaradi poti, po kateri je prispela do Münchna. “Ko neka najdba pride na dan z detektorjem, običajno ne pristane v geografsko najbližjem muzeju, ampak želi najditelj zanjo kar se da največ iztržiti.”
Takšna arheološka divja jaga pa strokovnjake okrne za marsikatero spoznanje - prav iz najdiščnih okoliščin, torej iz konteksta, v katerem je določena najdba odkrita, je namreč mogoče začeti sestavljati zgodbo o malih predmetih, ki nam s strokovno interpretacijo košček za košček razkrivajo zgodbe o času, sicer pokritim s kapuco pozabe.
MAKSIMILJANA IPAVEC
