Dvestota ponovitev burke Duohtar pod mus
Burko po Molierovem zgledu Duohtar pod mus, besedilo in songe je zanjo napisal Iztok Mlakar, režiral pa jo je Vito Taufer, so v teh dneh odigrali dvestotič.
KOPER, NOVA GORICA>Igralska ekipa jo je v sredo odigrala koprskemu občinstvu, sinoči pa novogoriškemu. Gledalci v nabito polnih gledaliških dvoranah obeh mest so to imenitno burko v severnoprimorskem narečju, ki se ji gledalec smeje eno uro in petdeset minut, pozdravili z bučnim ploskanjem in vzkliki.
Burko Duohtar pod mus sta v koprudukciji postavili SNG Nova Gorica in Gledališče Koper. V Kopru je bila premierno uprizorjena konec maja 2007 za konec gledališke sezone 2007/2008, v Novi Gorici pa v jeseni za začetek sezone 2008/2009.
“Iztok Mlakar in Vito Taufer sta združila svoji ustvarjalni sili, komedijski talent in mediteranski temperament, da bi ljudje prav zares doživeli teater kot zdravilo in prijateljski objem,” je ob slovesnosti v sredo v Kopru povedala direktorica Gledališča Koper Katja Pegan. “Duohtar pod mus je zelo vizionarska predstava, saj si njene bližine še vedno želi množica gledalcev. To je klasika, ki bo publiko vedno nagovarjala kot sebi enakega slehernika, željnega ljubezni in strpnosti. To je predstava zrelega gledališča,”
Ko smo o vtisih ob 200. ponovitvi predstave povprašali Iztoka Mlakarja, ki v predstavi nadvse duhovito odigra Sganarela, je bila njegova prva misel, da je občutek res fajn.
Predstavo je režiral Vito Taufer, avtor songov in glasbe je Iztok Mlakar, igrajo: Iztok Mlakar, Urška Bradaškja, Gregor Zorc, Renato Jenček, Lara Komar/Ylenia Zobec, Teja Glažar in Gorazd Žilavec, sceno in kostume je oblikoval Damijan Cavazza, oblikovalec luči je Samo Oblokar, v živo igra instrumentalni trio Vrabec: David Trebižan (klavir), David Šuligoj (kontrabas) in Roman Kobal (bobni)
“To, da s tako krasno ekipo - bilo bi zanimivo, če bi kdo preštel tudi kilometre, ki smo jih naredili za teh dvesto uprizoritev - doživiš toliko polnih dvoran, odzivov občinstva, je zares užitek. Ni večjega zadoščenja za komedijanta kot takrat, ko se mu gledalci zasmejejo.”
Iztok Mlakar pravzaprav ni verjel, da bi lahko artistična burka, ne amaterska burka, pač pa burka, ki jo postavijo na oder profesionalni komedijanti, pri nas doživela tak uspeh.
“Kakšen privilegij je delati s talentiranimi in profesionalnimi igralci in režiserjem, kot je Vito Taufer. Ekipa se je zabavala že ob njenem nastajanju. Razumeli smo se in ni bilo črnih dnevov. Niti sivega ni bilo. In to se predstavi pozna. Lepo je, da se takrat, ko je predstava, nekaj tudi zares zgodi.”
Hkrati opozori, da so se ob njenem nastanku pojavljali dvomi, ali bo sprejeta tudi zunaj Primorske, češ da ljudje v Prekmurju ali na Koroškem ali v Posavju itn. ne bodo razumeli severnoprimorskega narečja, v katerem osebe govorijo.
“Pa se je izkazalo, da ni nobenih jezikovnih barier. Duohtar pod mus je ljudi povsod nasmejal. Ker se ga je delalo resno in profesionalno. Komedija je namreč resna stvar.”
Ko smo včeraj nekaj pred poldnevom poklicali Tejo Glažar, ki v predstavi igra Angelino, je bila še nekoliko pod vtisom morastih nočnih sanj. V Varšavi je namreč iskala gledališče in ga ni in ni mogla najti in tudi besedila se nikakor ni mogla spomniti, da je izstrelila:
“Vam rečem, po dvesto predstavah ga zagotovo znaš na pamet,” in se sicer dobro razpoložena zasmejala v slušalko.
“To je moja prva 200. ponovitev predstave in upam, da ne zadnja,” je povedala Glažarjeva, ki ima za seboj 43 igralskih sezon.
“Joj, ob četrtkih dopoldne se ne morem spomniti nič inventivnega, jaz igram tuje tekste. Napišite vi kaj lepega,” potem pa je vseeno dodala, “To, da igraš 200. ponovitev predstave, se res ne zgodi vsak dan. In je lepo. Zraven seveda premišljuješ, ali je z numeričnega vidika to srečna številka, in bomo Duohtarja pod mus zaigrali še 200-krat. A za gledališče je to zagotovo srečna številka.”
Gorazd Žilavec, ki je oblikoval Leandra, je zagotovo ustvaril edinstven lik in naredil nedvomen presežek v situacijski komiki na Slovenskem. Tudi zanj je to prva 200. ponovitev predstave v karieri in tudi on srčno upa, da ni zadnja.
“Malo je takšnih predstav, v katerih se ekipa tako ujame, kot se je naša. Že na vajah se je pokazalo, da se bomo imeli na odru lepo, nismo pa vedeli, da se bomo imeli kar 200-krat fajn. Preseneča tudi to, da v replikah ni prihajalo do sprememb, da igralci ne bi padli v rutino, kar je za vsako predstavo pogubno. To pa zato, ker je tekst dober, napisal ga je igralec in v njem ni odvečnega besedila. Nekaj pa tudi zato, ker avtor stoji z nami na odru,“ in se je navkljub hudemu prehladu, da me je menda v glavi slišal trikrat namesto enkrat, navihano zasmejal, “Celotna ekipa si prizadeva, da ohranjamo vzdušje, kot da bi igrali prvič. To pa je edini recept, da predstava lahko živi.”
MAJDA SUŠA
