Džuli Šviga se spet jezi

LJUBLJANA, KOPER > Jaša Zlobec je že kot zelo obetaven študent francoščine in italijanščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani deloval v študentskem gibanju, bil eden od glavnih med zasedbo fakultete leta 1971, urejal je več literarnih revij, tudi Tribuno, in bil zaradi polemičnih stališč izključen iz Zveze komunistov.

Pozneje je deloval kot svobodni umetnik, pisal pesmi in otroške radijske igre ter veliko prevajal: Manzonija, Sciascio, Foja in druge. Nekaj let je bil urednik na televiziji in pri Cankarjevi založbi, po osamosvojitvi pa se je posvetil političnemu delu, bil je poslanec stranke LDS in zatem veleposlanik v Belgiji.

Tekel je darovat kožo

V knjigi Moje življenje je moja revolucija so zbrane vse njegove pesmi iz petih zbirk. Objavljal je že kot dijak Šubičeve gimnazije v Ljubljani in nameraval izdati zbirko z Juretom Detelo in Urošem Kalčičem. Zatem je objavljal v več revijah, prvo zbirko Zeleni bunker pa leta 1976 izdal v sozaložništvu Tržaškega tiska in koprske Lipe v zbirki Pesniški list. Istega leta je pri Državni založbi Slovenije sledilo Mlado jutro, zatem je pri mariborskih Obzorjih izdal zbirko Udarci, udarci (1981), dve leti pozneje spet pri koprski Lipi Poti in potovanja (skupaj z Milanom Klečem v knjigi Pesmi), z zadnjo zbirko Ob najvišji uri pa se je leta 1991 vrnil k DZS.

Avtor spremne besede k zbranim pesmim Miklavž Komelj ugotavlja, da je Zlobec kot lirik izrazito intimen, pogosto tesnoben, žalosten, povsem drugačen kakor v javnih nastopih, veliko bolj introvertiran.

Na nedavni predstavitvi v ljubljanski knjigarni Konzorcij je Komelj dejal, da Zlobca poezija ni zanimala le kot nekaj verbalnega, ampak je verjel, da imajo njegove besede smisel šele skozi verifikacijo, dejanje. O tem po Komeljevem mnenju največ pove zgodba o tem, kako je po samosežigu nekega brezdomca v ljubljanskem lokalu Petriček takoj tekel na kliniko darovat kožo. Ker je bil še mladoleten, so poklicali očeta Cirila Zlobca. Sin mu je utemeljeval odločitev s tem, da ga je oče vedno učil, naj bo koherenca med besedo in dejanjem.

Ciril Zlobec se je pred desetimi leti v intervjuju za naš časopis spominjal, kako je Jaši puščal čim več svobode: “Ko so me svarili, naj ukrotim sina, ki je bil kot študent zelo revolucionaren, sicer da ga bodo zaprli, sem rekel: Ne. Rajši vidim, da ga zaprete, kot da bi mu jaz, njegov oče, lomil hrbtenico. Iz zapora lahko pride kot pokončen mož, če pa mu jaz pri njegovih dvajsetih letih lomim hrbtenico, bo pohabljen za vse življenje.”

Jezila ga je topoumnost

Za časnike in revije je Jaša Zlobec pisal kolumne, eseje in članke, v katerih se je osredotočil na probleme družbe. Med prispevki, ki jih je izbral Zdravko Duša, so tudi Zlobčeve legendarne in v osemdesetih letih zelo brane kolumne, v katerih je kot tovarišica Džuli Šviga - ime je seveda premetanka Stalinovega priimka Džugašvili - v Mladini duhovito udrihal po tedanji družbi in politiki.

Izbora zapisov tako ogorčene tovarišice Džuli Šviga kakor drugega alter ega, po Diderotu poimenovanega fatalist Jakob, je Zlobec izdal v knjigah Rdeča zloba (1987) in Evropske zgodbe (2000).

Zdravko Duša je z izborom kolumn, ki orisujejo Zlobčeva prizadevanja za civilno družbo in človekove pravice, poskušal ujeti duha časa in avtorjevo osebnost. Jaša Lukič Zlobec - po poroki je privzel še priimek žene Štefanije Lukič - je med drugim s še nekaterimi ustanovil odbor proti smrtni kazni, kar je bilo za tedanje čase nepojmljivo, ter se še pred pohodom Slobodana Miloševića zavzel za kosovske Albance.

Četudi je publicistično pot sklenil kot fatalist Jakob, ni bil Zlobec prav nič fatalističen, ugotavlja Duša: “Prav razburja se nad nepravičnostmi, jezi ga človeška topoumnost, preračunljivi pohlep, v središče približana širša slika Evrope ...”

Knjigo sklenejo Zlobčeve besede: na lastni koži je izkusil, kaj pomeni trmasto vztrajati “pri svojem prav”, a “ko bi se še enkrat vse začelo, bi storil enako”.  

Predstavitev knjige pokojnega Jaše Lukiča Zlobca sta spremljali tudi njegova mama Veronika in vdova Štefanija. STA