Edita Frančeškin: Ljubitelji niso karieristi

“Je ena tistih ustvarjalk, pri katerih beseda ljubitelj zažari v polnem pomenu besede, saj lahko tako vztrajno, predano in uspešno gledališče ustvarja le tisti, ki ga preprosto ljubi,”so med drugim zapisali v utemeljitvi nagrade.

> Dejali ste, da nagrado delite z vsemi, s katerimi ste v minulih desetletjih delali na gledaliških odrih. Koliko jih je?

“Huh ... Težko vprašanje. Nisem jih štela, vendar jih ni malo.” (nasmešek)

> V čem vidite temeljno poslanstvo ljubiteljske kulture?

“To je zelo široko in razvejano področje. Tistemu, ki se z ljubiteljsko kulturo ukvarja, ta prinaša notranje zadovoljstvo; občutek, da nekaj zmore. In če je s tem, kar ima rad, še uspešen, to človeka napolnjuje s posebno radostjo. Tistim, ki so gledalci, pa tovrstno udejstvovanje govori, da je prav vsakdo lahko ustvarjalen. Ob vsem tem pa seveda ni zanemarljivo, da je prav ljubiteljstvo velikokrat humus, iz katerega zrastejo poklicni ustvarjalci.”

> Ste slavistka in v gledališče vas je pravzaprav pripeljal jezik. Zakaj taka pot?

“Gledališkega impulza si nisem upala izraziti neposredno. Zdelo se mi je, in v to sem prepričana še danes, da za gledališče talent ni dovolj. Ko sem se gledališča dejansko začela učiti, sem ugotovila, da je zgolj veselje premalo, na odru mora človek stvari znati! Ni dovolj čutiti, ni dovolj narediti kar nekaj, treba je imeti mero. Te pa ne moreš najti po receptu, tu gre za raziskovanje, ki je dolgotrajen proces. Igralec oziroma režiser ali pa dramaturg se morajo ob vsaki predstavi znova vprašati - koliko ja, koliko ne. In velikokrat na odru velja načelo 'manj je več.' Če hočemo preveč, smo na spolzkih tleh, saj v tem tiči skušnjava, da smo mi tisti, ki smo na odru pomembni. Smisel gledališča pa se skriva drugje - prikazati življenje dramskega besedila, ga umestiti v odrski prostor in ga nadgraditi z lastno estetiko, ob tem pa paziti, da avtorjevo sporočilo pride do gledalcev.”

> Kaj je bistveno za igralca?

“Vsekakor, da lik oziroma osebo, ki jo igra, razume. To pomeni, da mora zelo tanko poslušati vase, dognati, kdo ta oseba je, kako čuti, kaj ima rada, kaj jo prizadeva ... Najti mora njen notranji glas. Skromnost je tudi na odru zelo lepa čednost.”

> Režirali ste na tej in oni strani meje. Je odnos do gledališča, če gledamo skozi prizmo jezika, kaj drugačen?

“V sedmih letih, kolikor sem delala na Opčinah, sem imela glede odnosa do jezika zelo lepe izkušnje. Najprej sem delala z otroki, kasneje z mladostniki. Spomnim se, da jih ni bilo treba pretirano siliti, naj bodo do jezika pozorni in natančni, sami so se zavedali, da igrajo v zbornem jeziku in so se za lepo in pravilno izreko resnično trudili.”

> V zadnjih desetih letih veliko primorskih gledaliških predstav nastane v narečju. Kako narečje gradi predstavo in kje so pasti?

“Narečje ima - tudi na odru - posebno konotacijo, in to je sproščenost. Igralec, ki stopi na oder in sme govoriti v svojem narečju, je za režiserja lažje vodljiv, svojemu občinstvu pa lažje razumljiv. Vsekakor pa drži, da dialekt za seboj potegne določeno zvrst. To je seveda komedija. Ne predstavljam si, da bi Shakespearea igrali v narečju.” (nasmešek)

> V gledališki skupini KD Domovina Osp ste že desetletje hišna režiserka. Na vašem repertoarju so med drugim tudi Nušić, Fo, Gavran ... Kako izbirate besedila?

“Hja, to ni mačji kašelj. Veliko pozornosti in dela vložim v to, da izberem takšna besedila, ki 'prenesejo' narečje, in že sama po sebi vzbujajo simpatije ter humornost. Zdi se mi, da se komični liki lažje kot v knjižnem jeziku izrazijo v narečju. Kljub temu, da delamo v narečju, iščemo vedno nove variante in nove komedijske žanre. S tem se tudi izobražujemo. Velikokrat sem za potrebe skupine kaj napisala ali dopisala. Oder namreč zahteva svoje in največkrat tekstov, kakršni so v izvirniku, na našem odru ni mogoče izvesti. Takrat moram v besedilo dramaturško poseči, a obenem ohraniti njegove temeljne značilnosti, kar pa niti približno ni preprosto.”

>> V kakšni kondiciji je primorsko ljubiteljsko gledališče danes?

“Če ga primerjam s stanjem izpred treh oziroma štirih desetletij, lahko rečem, da je bilo takrat res veliko skupin, ki so bile uspešne. Akcija Najbolj priljubljena gledališka skupina Primorske, ki ste jo pripravili na Primorskih novicah, je med drugim pokazala, da je tovrstnih skupin na tem prostoru precej ter da s(m)o zelo raznoliki. Kot sem začutila, ima vsaka svoj etos in estetiko - ene so bolj etnografske, druge zabavljaške, tretje delajo predvsem skeče, oziroma v predstave vključujejo stand-up ... Je pa tudi precej skupin, ki so usmerjene v pravo gledališko raziskavo.”

> Se primorski oziroma slovenski ljubiteljski gledališčniki dovolj srečujete med seboj? Se gledate, veste, kaj kdo dela?

“Pravzaprav manj, kot bi si želeli. Imamo Linhartovo srečanje, ki pa je tekmovanje, in ta forma srečanje zelo opredeli. Zdi se mi, da ljubiteljski gledališki ustvarjalci potrebujemo tudi srečanje, na katerem se bomo družili, izmenjevali izkušnje in videli, kaj kdo od nas počne, kaj raziskuje, kaj ga vznemirja ... in se tako učili. Gledati, kdo je boljši in kdo slabši, se mi ne zdi prava motivacija za ljubiteljsko udejstvovanje, ne glede na področje. Za svoje delo nismo plačani in zato se mi ne zdi smiselno, da bi delali za nagrade. Kot pravim, tekmovalnost mi res ni blizu. Osnova vseh ljubiteljskih dejavnosti je namreč, poleg nadarjenosti, veselje. In zdi se mi skregano z naravo stvari, da bi nekdo, ki je po poklicu, denimo, šofer ali pa zdravnik, tekmoval s tem, kar počne v prostem času. Ljubitelji pač nismo karieristi.”

> Nagrado za življenjsko delo ste dobili v času, ki ne poklicni ne ljubiteljski kulturni ni naklonjen ... Ste zaskrbljeni ali optimistični?

“Oboje. Mislim, da bi se v lokalnih skupnostih morali zavedati pomena ljubiteljske kulture. Doslej je koprska občina tovrstno dejavnost finančno podpirala in spodbujala in želim si, da bi tako ostalo tudi vnaprej. Se pa v zadnjem času kot precej pereč problem vzpostavlja to, da ljubiteljske dramske skupine nimajo prostorov za vaje, ker jim krajevne skupnosti te zaračunavajo! Tako ravnanje je milo rečeno ozkosrčno, še posebej, če upoštevamo, da ljubiteljski gledališčniki za svoje delo niso plačani.”

> Česa se trenutno lotevate v gledališki skupini KD Domovina Osp?

“Sedanjega časa. Predstava ima zdaj le delovni naslov, gre pa za besedilo, pri katerem sem se motivno naslonila na dve deli - Nušićevo O pokojniku in Fojevo Vse zastonj, vse zastonj. Na humoren način bomo skušali prikazati brezpredmetnost in nepomembnost nesmislov, s katerimi se srečujemo dan za dnem. Predstava pravzaprav govori o oblastnikih, ki nam kreirajo zmedo, v kateri živimo.”

> Kdaj jo bomo lahko videli?

“Upam, da kmalu ... Delamo s polno paro.”

MAKSIMILJANA IPAVEC