Editors prihajajo septembra v Križanke
Pred gostovanjem skupine Editors v ljubljanskih Križankah (v soboto, 10. septembra jih gosti festival Itak Džafest) ponovno objavljamo pogovor s pevcem Tomom Smithom in basistom Russelom Leetchem, ki smo ga posneli lanskega aprila pred njihovim koncertom v okviru turneje In this Lihgt and on this Evening v Gradcu.
Po indie udaru skupin The National, ki so v Križankah nastopili 6. julija, in Interpol, s katerimi Editors najpogosteje primerjajo, in bodo na Plečnikovem prizorišču nastopili v torek, 16. avgusta, prihajajo še londonski mojstri melanholične elektronike.
Uspeh je hudo naporna reč, če sodimo po zdelanih obrazih Toma Smitha in Russella Leetcha, pevca in basista skupine Editors (Uredniki), ko ju zmotimo med počitkom na avtobusu pred koncertom v avstrijskem Gradcu. Tretja plošča In This Light and on This Evening (2009) je že ob izidu osvojila prvo mesto angleških lestvic, več milijonov prodanih izvodov prvega albuma The Back Room (2005) in drugega An End Has a Start (2007) pa zasedbo uvršča v sam vrh tako imenovanih indie (neodvisnih) rock bendov.
>Nekateri vaši kolegi, denimo Brian Molko iz skupine Placebo, ne dajejo več intervjujev. Kdaj jih boste nehali dajati vi?
Tom: “On jih je nehal po šestih ploščah, mar ne?”
Russ: “Pri šesti plošči jih lahko nehamo tudi mi.” (smeh)
> Jih imate radi?
Tom: “Niti ne. Odvisno. Britanskega tiska ne maram.”
>Zakaj?
Tom: “Ker je ciničen. Bolj kot pogovor s tabo ga zanima udarna zgodba.”
>Zgodba v ozadju uspeha?
Tom: “Niti ne. Bolj dobra zgodba s kančkom seksa. Ne zanima jih resnica. Zlahka si predstavljam, kako prideš do točke, pri kateri se začneš ogibati tisku. A po drugi strani smo skupina, ki še raste, pridobiva nove poslušalce, in to je del našega posla.”
>Ste pričakovali, da bo intervjujev toliko?
Tom: “Spominjam se, kako so nam ob podpisu prve pogodbe povedali, da jih bomo morali dajati, kar nas je dejansko presenetilo, saj o njih dotlej res nismo razmišljali. Bili smo predvsem glasbena skupina in niti približno pripravljeni na pogovore. Znamo delati glasbo, ne govoriti. A naenkrat smo se znašli v položaju, ko bi morali o marsičem imeti stališče, lastni pogled ... O teh rečeh nismo nikoli razmišljali. Mogoče nas tudi zato angleški mediji nimajo radi. Torej ne, nismo bili pripravljeni na vse to, a se počasi in vztrajno popravljamo.”
>Menda zagovarjate stališče, da samo kul bendi dobivajo dobre kritike, z uspehom pa je vsega konec. Torej, ste še kul?
Tom: “Vsekakor so kritiki bolj naklonjeni novim, manj znanim skupinam. Mislim, da zelo malo komercialno uspešnih skupin ohrani pohvalne kritike.”
>Jih sami spremljate?
Tom: “Jih. Mislim, da smo za novo ploščo dobili več dobrih kot za prejšnje. No, morda so bile bolj polarizirane, a ta dobre so tokrat izjemno dobre, boljše kot za minule plošče. Po treh ploščah mi resnici na ljubo slabe kritike ne pridejo več blizu. Zelo smo ponosni na novo ploščo, in to je edino, kar šteje.”
>Kaj pa poslušalci?
Tom: “Seveda je lepo, če jim je plošča všeč, a obenem ne smeš biti pogojen z njihovim okusom. Veste, ko smo ustvarjali to ploščo, nismo mislili na oboževalce. Naredili smo jo pod našimi pogoji. Želeli smo narediti kaj drugačnega, se preseči, in ta občutek je bil čudovit. Nekaterim zvok ni všeč, drugim je plošča celo bolj všeč od prejšnjih.”
>Je pa hecno, da se prah vedno dvigne, ko elektroniko uporabi rock bend ...
Russ: “Pri nas je bila elektronika tako ali drugače vedno prisotna. Skladba Camera je že na prvem albumu nakazala to smer. Vedno smo imeli radi zvok elektronskih mašin. Saj ne boste rekli, da je pri nas prišlo do velikega preobrata.”
>Kdaj se boste torej znebili primerjav z Joy Division, U2 ... Po četrti, peti, šesti plošči?
Tom in Russ: “Nikoli.” (smeh)
Tom: “Vsi bendi jih doživljajo. Spominjam se, kako so jih LCD Sound System. Nekatere skladbe morda zvenijo neverjetno podobno komadom drugih skupin, a je plošča še vedno lahko neverjetno dobra. Včasih ljudi to zmoti, drugič ne. Pravzaprav nam ni mar.”
> No, danes je v takem položaju bend White Lies, ki mora odgovarjati na vprašanja o podobnosti z vašo glasbo.
Tom: “Ah, mi že razmišljamo o četrti plošči in se nam vse to zdi zelo oddaljeno. Če bodo White Lies prišli do četrte plošče, se jim ne bo več treba ukvarjati s primerjavami. Seznam skupin, ki ustvarjajo temačnejšo glasbo, je dolg. Ta žanr ni nov. Vedno so bili bendi, ki so jo igrali. Nekateri preživijo, nekateri so boljši od drugih in ...”
>... nekateri občinstvu naježijo kožo, drugi ne.
Tom: “Sicer pa ne vidim take podobnosti z White Lies. Oni precej drugače uporabljajo kitare.”
>Časopisni novinarji posegamo po primerjavah zaradi poskusa ubesedovanja glasbe, kar ni lahko. Po drugi strani pa ne razumem najbolje pojma post punk revival, s katerim vas označujejo. Ga vi?
Tom: “Ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Nisem vedel, da karkoli revajvamo (beri: obujamo, op. a.).”
>Kaj pa indie, independent, neodvisni rock? Kdaj bend neha biti neodvisen?
Tom: “To se je spremenilo. Vsi sloviti neodvisni bendi so podpisali pogodbe z velikimi založbami. Ta termin so skovali v osemdesetih, ko naj bi nekatere zasedbe igrale indie rock. Denimo R.E.M. Šlo naj bi za skupine, ki igrajo nekakšen arty, umetniški pop z veliko kitar, ki so svojo glasbo bolj ali manj izdajale pri neodvisnih založbah.”
>Vam založba Pias (Play it Again Sam) dopušča dovolj svobode?
Tom: “Gotovo. V Evropi sodimo k Pias, v Britaniji smo pri Epic, ki je sicer podzaložba Sonyja, a podpisali smo z neodvisno založbo Kitchenware. Sklepam, da smo res neodvisen bend.”
>Zdi se, da vse več skupin skuša zbežati izpod okrilja velikih založb.
Tom: “Ja, to bežanje je zdaj kul. Ni več kul biti pri veliki založbi, mar ne? Obenem pa je veliko skupin začelo tako, da so rasle počasi pri manjši založbi, nato prešle k večji. Najbrž lahko tako dlje obstaneš.”
> Da boste igrali v bendu, ste se menda odločili med poslušanjem skupin Blur in Oasis.
Tom: “Ja, bil sem še najstnik, imel sem morda trinajst, štirinajst let, ko sem vneto poslušal albuma Park Life in Definetly Maybe ter raziskoval, poslušal veliko kitarske glasbe, indie bende, ki jih pač nisem tako definiral, saj sem samo odkrival nove reči. Začel sem igrati kitaro, tako da sem si želel igrati v skupini, kar se pa je zgodilo šele, ko sem spoznal sedanje člane Editorsov.”
>Vidva sta med študijem glasbene tehnologije menda celo delala skupaj.
Russ: “Ja, v klicnem centru, ker smo potrebovali denar za vaje, pa tudi za hrano. Bilo je res tako osnovno delo, ob katerem nisva uživala.”
Tom: “Imeli smo predvsem veliko srečo, da smo se med študijem v Staffordu člani benda spoznali. Temu bi lahko rekli kar usoda.”
>Kdaj ste začutili, da ste naredili odločilni korak k uspehu?
Russ: “Šlo je za majhne korake. Nekaterim uspe z gigantskimi hiti, naše stopnišče pa je nekoliko daljše.”
>Kako je prišlo do izdaje prvega singla Bullets?
Tom: “Poslali smo ga številnim založbam. Po njegovem izidu pa smo potrebovali kar devet mesecev, da smo podpisali pogodbo. To je precej časa.”
> Kdaj ste se sploh zavedli uspeha plošče The Back Room?
Tom: “Potrebovali smo spet kar nekaj časa. Ko je izšel single in smo podpisali pogodbo, nismo še služili z glasbo, a smo zapustili službe in začeli potovati ter koncertirati širom države na prizoriščih, kjer nas je poslušalo od 40 do 100 ljudi. Že to je bil za nas uspeh, saj smo nastopali, igrali svojo glasbo, kar pomeni, da so se nam že uresničevale sanje. Potem se je vse začelo razvijati, izšle so nove skladbe, izdali smo ploščo, a šele šest mesecev po izidu se je vrnila na lestvico, in sicer na drugo mesto. Zato smo morali nekatere single ponovno izdati in takrat so nam ljudje začeli posvečati več pozornosti. Mislim, da je bilo tisto drugo mesto na lestvici eden pomembnejših mejnikov.”
> Je to, kar imate zdaj, vse, o čemer ste sanjali?
Tom: “Ne vem.”
Russ: “Lepo nam je. Radi ustvarjamo glasbo, radi počnemo vznemirljive reči, kot je nastopati na različnih koncertih pred različnimi ljudmi. Nikoli si nisem predstavljal, da bomo igrali v Skopju v Makedoniji ali, tako kot sinoči, v Zagrebu. Take reči so se nam zdele zelo oddaljene, ko smo začeli preigravati The Back Room. To so kraji, kjer še nismo bili in nam pogosto resnično puščajo občutek, da smo zvezde.”
>Kako pomembna pa so danes besedila?
Tom: “Mar ni to odvisno predvsem od posameznega poslušalca?”
> Kaj vi menite?
Tom: “Skupine, ki me vznemirjajo in zanetijo iskrice v mojem domišljijskem svetu, imajo dobra besedila. Komaj čakam na novo ploščo skupine The National. Na njihovih prejšnjih ploščah sem užival ob načinu, kako Matt uporablja besede in podobe, ki iz njih vzklijejo. Torej besedila so pomembna. Manj pomembna so morda v popularni, mainstreamovski glasbi.”
>Ima glasba še moč pošiljati sporočila?
Tom: “Seveda, a sam sem rad zelo oseben. Zame je moč v tem, da nekoga ganem, premaknem na osebni ravni. Ni mi blizu nekakšno skupno, pomembno sporočilo. Vsak večer znova se mi dozdeva, da ljudem pod odrom petje naših pesmi pomeni več kot nam. To je neverjeten občutek. Besedila so očitno pomembna.”
> Je skladbo Eat Raw Meat /Blood Drool res navdahnila ekonomska kriza?
Tom: “Na neki način res. Navdahnila jo je Banksyjeva slika parlamenta. Ljudi na oblasti, parlamentarce, je naslikal v podobi opic. Skladba govori o izgubljanju zaupanja v tiste, ki naj bi skrbeli za nas.”
> Je kriza kakorkoli vplivala na vaše delo?
Russ: “Ne vem. Morda si nekateri niso mogli več privoščiti vstopnic za koncerte, a po drugi strani si ljudje želijo bega iz realnosti. Mi še vedno delamo, kar smo vedno počeli, in gre nam dobro, saj so koncerti dobro obiskani.”
> Spremljate cene vstopnic vaših koncertov? Skrbite za njihovo dostopnost?
Tom: “Ja. Smo seznanjeni s cenami in skušamo ohranjati dobro razmerje med ceno in koncertnim doživetjem. Zato se tudi nismo vključili v kakšne sheme večjih družb za trženje vstopnic, ki prodajajo nekakšne ekskluzivne vstopnice. To nas res ne zanima.”
>Kako pa se je London prikradel na zadnjo ploščo?
Tom: “Ko sem začel pisati skladbe zanjo, sem se odločil, da želim biti manj oseben. Da želim opazovati, česar pri pisanju besedil nisem že dolgo počel. Moral sem pogledati stran od sebe in opazovati kraj, ljudi. Tako se je začelo.”
> Vam je London všeč?
Tom: “Zelo. Kot mnoga velika mesta ima veliko nasprotij, veliko zmedenih točk. Po eni strani je živahno, vznemirljivo, impresivno mesto, ima pa tudi svojo temno, nasilno, strašljivo plat. Mislim, da sta na plošči raziskani obe plati.”
> Nova skladba Papillon nosi ime po knjigi. Berete?
Tom: “Ja. A če sem iskren, je skladba nastala po filmu, ki sem si ga ogledal z očetom. Seveda beremo knjige, gledamo filme, saj smo na turneji! Pesem No Sound But the Wind je neposredno navdahnila Cesta.”
>Fantastična knjiga Cormacka McCarthyja!
Tom: “Tudi meni je všeč.”
>Ste morda videli tudi film, posnet po njej?
Tom: “Ja, prav dober je. Tudi izbira igralcev je posrečena.”
>Omenili ste skladbo No Sound But The Wind, ki je izšla na kompilaciji za film New Moon. Takih skladb je še veliko. Kako je s temi B-sides komadi, raritetami, ki izhajajo tu pa tam ob singlu ali kot dodatna plošča, kot se je to zgodilo pri zadnjem albumu? Poslušalca taka razpršenost nekoliko zmede. Zakaj to počnete?
Tom: “Zakaj? (smeh) Radi imamo B-sides komade (v dobesednem prevodu B-stran, ki izhaja iz časov, ko so plošče imele dve strani, op. a.). Radi jih snemamo, ker so precej instinktivni, in včasih nastanejo dobre, zanimive, drugačne stvari. Precej se zabavamo pri njihovem ustvarjanju. Mislim, da jih bomo nekega dne zbrali in izdali kot zbirko. Prešteli smo jih, nabralo se jih je že 40. Človek pomisli, o bog, saj so to trije albumi! Nekega dne bomo naredili kaj lepega iz njih, saj so naš sestavni del.”
>Mnogi menijo, da so nekatere celo boljše od uradnih.
Tom: “Všeč mi je, kako si ljudje na neki način prisvojijo bend. Da jim naša glasba res pomeni nekaj in si jo prisvajajo, ocenjujejo. Še se bomo trudili, da objavimo tudi ostale skladbe vsaj kot dodatek k plošči.”
>Menda vsega gradiva, posnetega za novo ploščo, niste objavili, ker ugotavljate, da živimo v družbi, kjer ljudje ne uspejo več sedeti in mirno poslušati ploščo do konca, kjer komunicirajo v nekaj znakih po twitterju, zatorej bi bila izdaja dvojne plošče res nesmiselna poteza.
Tom: “Oh, ja. (smeh) Misel, da se usedeš in poslušaš ploščo, je danes staromoden koncept.”
>Zakaj ste pa besedila v knjižici, ki je za zbiratelje gotovo pomembna, objavili šele pri tretji plošči?
Tom: “Prej se preprosto nisem čutil, da bi jih. Zdelo se mi je čudno. Kaj naj rečem? Pri novih pesmih čutim drugače.”
>Danes in včeraj ste igrali pred tisoč, na festivalih kot je Glastonbury pa pred sto tisoč poslušalci. Kaj imate raje?
Tom: “Mislim, da se bolje počutimo na prizoriščih, kakršno je današnje. Tu lahko igramo dlje, bolje pokažemo, kdo smo, ne igramo le singlov in hitov, ampak morda celo kakšen še neobjavljen komad. Veliki festivali so zabavni, in ko gre vse v redu, so najboljši kraj na svetu, a je manj prostora za drugačen repertoar.”
>Se na turneji držite setliste?
Tom: “Ja, se. Nismo ... kako naj rečem ... v tem pogledu nismo spontani, fleksibilni. A taki pač smo.”
> Igrate priredbe?
Tom: “Smo jih včasih, a ne nocoj.”
> Igrali ste Road to Nowhere skupine Talking Heads.
Tom: “Ja, pred leti.”
>Pa Lullaby zasedbe Cure.
Tom: “Ja, in French Disco skupine Stereolab, a nocoj jih ne potrebujemo.”
> Pravite, da se R.E.M., skupina, po kateri se v marsičem zgledujete, ni nikoli prodala in tako ohranila svoje dostojanstvo. Kako težko ga je zadržati v svetu glasbene industrije?
Tom: “Najbrž je odgovor v očeh ljudi, ki nas gledajo. Za nas je precej enostavno. Preprosto ne počnemo stvari, ob katerih se ne počutimo dobro.”
> Nihče ne pritiska na vas?
Tom: “Pritiskajo. Na primer: naša založba bi morebiti želela, da bi skladbo Papillon zavrteli v reklami za deodorant, nam pa to ni blizu. Seveda bi s takšnim početjem bolje služili, naše skladbe pa bi bile morda prepoznavnejše. A živimo lahko tudi brez tega.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
