Ekstatična čistost pianista Ivana Skrta

KANAL > Vemo, da je duhovni vodja tega mednarodnega glasbenega festivala ena od legend slovenske glasbene scene, dirigent, maestro Anton Nanut, čigar prisotnost smo letos pogrešali. Po njegovi zaslugi se v tem majhnem kraju severne Primorske že desetletja vrstijo vrhunski glasbeni dogodki, kjer poleg mednarodno priznanih slovenskih solistov in ansamblov nastopajo tudi glasbeniki iz sosednje Italije.

Pianist Ivan Skrt je za petkov otvoritveni koncert v nabito polni cerkvi svete Marije Vnebovzete izbral dokaj zahteven spored znane in manj znane klavirske literature: skladbe Modesta Musorgskega, našega Marija Kogoja in Mauricea Ravela.

Slike z razstave Musorgskega slišimo največkrat v odlični Ravelovi orkestralni priredbi, čeprav so v izvirniku napisane za klavir. Suito desetih skladb povezuje “promenada” s tipično rusko koralno melodiko, podobno kot jo lahko najdemo v njegovi operi Boris Godunov. Posamezne slike so odsevi vtisov, saj so na Musorgskega vplivale dokaj realistične slike njegovega prijatelja in slikarja Hartmana in Musorgski je prav tako zvesto realistično glasbeno upodobil prizore iz Hartmanovih slik. Pianistu Ivanu Skrtu je ciklus Musorgskega kljub dokaj samosvoji interpretaciji v celoti odlično uspel. Pri njegovi klavirski igri je osupljivo, da energija vrhunske virtuoznosti nenehno narašča, in to ne samo navzven, ampak z neverjetno notranjo močjo. To velja za prav vse skladbe tega večera. Pri Slikah z razstave so bila to Velika kijevska vrata, prav tako so očarljivo doživeto izzveneli Balet piščančkov v lupinah, Tržnica v Limogesu in predvsem seriozno meditativno poglobljeno Katakombe s podnaslovom Z mrtvimi v jeziku mrtvih.

Klavirski ciklus Piano je Marij Kogoj ustvarjal v letih 1913-1921. To je niz šestih skladb, ki jih slogovno uvrščamo, kot vsa Kogojeva dela, v glasbeni ekspresionizem. Čeprav zvenijo mestoma romantično z lirično izraznostjo, so večinoma osvobojene tradicionalne tonalnosti; prej gre za zelo razširjeno svobodno tonalnost. Skrt se je v vseh šestih skladbah, kjer se neprestano prepletata razgibana napetost subtilne emocionalnosti in dramatične izostrenosti, sijajno znašel ter z dovolj notranje moči zmogel izraziti skladateljev nemir in pretresljivo iskrenost kot posledico strašne vojne.

V sklepni del recitala je pianist uvrstil Ravelov La Valse (Valček), ki sodi med skladateljeva najbolj priljubljena orkestralna dela in je zaradi izjemne zahtevnosti v različici za klavir zelo redko slišana. Ravel je svojo koreografsko pesnitev namreč sam pozneje priredil za klavir in v njej izrazil ljubezen do dunajskega valčka Johanna Straussa. Ker je skladbo pisal leta 1919, je v njej upošteval ne samo veselost Dunaja v času pred vojno, ampak tudi njegov obup po vojni. V Skrtovi izvedbi smo slišali vso potrebno tragično apoteozo dunajskega valčka. V La Valse je pianist znova zablestel ne samo kot vrhunski virtuoz ekstatičnega formata, ampak predvsem kot pianist z jasno izklesano glasbeno vizijo z vsemi atributi velike pianistične igre.

NEVENKA LEBAN OREŠIČ