Elda Viler-Takšna, kakršna je
Pred kratkim se je znašla na knjižnih policah pesniška zbirka znane slovenske pevke Elde Viler pod naslovom Täšna kür sen. Knjigo je izdalo Kulturno društvo za oživljenje starega Kopra - Capris, uredil jo je Franko Hmeljak in ilustriral Darij Novak.
Elda Viler se je rodila 17. decembra 1944 v Koštaboni v slovenski Istri. Prvi mentor na njeni pevski poti je bil duhovnik in pesnik Alojz Kocjančič, ki jo je kot mladenko učil petja ter jo tudi pripravil za njen prvi javni nastop v okviru avdicije Pokaži, kaj znaš v Kopru, kjer je z odličnim glasom opozorila nase. Kmalu zatem je prišlo povabilo iz Ljubljane in pričeli so se nastopi in festivali, na katerih je z znanimi skladatelji prejela veliko nagrad. Gostovala je tudi v Italiji, Švici, Belgiji, Nizozemski, Avstriji, Nemčiji, Franciji, Češki, Poljski, Rusiji in Kanadi.
Kritiki so pisali, da je s svojimi nastopi “na dramatičen in temperamenten način vnesla v podalpsko samozagledanost in zaprtost sporočilo mediteranske čutnosti”. Tudi istrski pesnik in publicist mag. Bert Pribac je v spremni besedi k pesniški zbirki dejal, da se je Elda Viler znala tako dobro vživeti v zapete besede, da so v njeni izvedbi mnoge pesmi postale “zimzelene”.
In v svoji pesniški zbirki nam je sedaj Elda Viler razkrila svoje misli in čustva tudi v jeziku poezije. Spregovorila nam je o svojem otroštvu v rodni Koštaboni, o svojih sanjah, veri, ljubezni, izgubi ljubljene osebe, razočaranjih in večnem upanju, ki spremlja človeka. Povedala nam je, da v njej še zdaj “živijo lepi vsi spomini,/vsi sledovi sreče vseh preteklih dni”, ko “vsi ljudje, vsi ljudje/smo veseli bili/v mojih letih mladosti vse dni”.
Spregovori o svojih sanjah o boljšem svetu, kot tudi o tem, da še vedno sanja, da “leti, leti”, kar pomeni, da je po duši še vedno mlada. Ne pozablja tudi na Njega, “ki je dal sebe in ljubil močno”, in da konca sveta nikoli ne bo, ampak “bo konec vsega, kar ni sveto”.
Ljubljenemu, ki jo je prezgodaj zapustil, sporoča, da “čakaš me, da pridem k tebi,/a kjerkoli si že, vem, da si z menoj”. Nam pa daje vedeti, da svoje pesmi prepeva za vse tiste ljudi, “ki jim lučka razjasni srce in oči”. O materinem srcu pravi, da “dala sem ti življenje,/dala sem ti ljubezen,/dala sem ti vse, kar sem imela”. In ne bi bila Elda Viler, če nam ne bi priznala, “da je življenje darilo,/največje bogastvo na svetu, ki ga je vredno živeti”, pa “da naj dejanja življenja povedo,/da je sleherni dan živeti lepo”.
MILAN GREGORIČ
