Elektronske podobe so morilke resničnega
“Elektronske podobe, gibljive ali statične, so morilke realnega,” preberemo ob razstavi, ki odpira novo sezono Pilonove galerije. Vstopajo z razstavo Statično, predstavljajo se štirje umetniki, ki se pri svojem delu poslužujejo tako fotografije kot videa. Špela Pavli in Vesna Čadež iz Slovenije, Johnsmith z Japonske in Lenka Klimešova s Češke.
AJDOVŠČINA > Razstava sodi v sklop Nove fotografije, ki je od leta 2006 potekala v galeriji v Žalcu, sedaj pa se nadaljuje v Ajdovščini in v Novi galeriji delavskega doma v Trbovljah. Tokrat so fotografiji dodali še video, statično sliko so soočili z gibljivo. Idejni vodja projekta Boris Gorupič je o temi letošnjega projekta zapisal, da je razstava postavljena na izhodišče, kjer se srečujeta dve, danes najbolj pogosti likovni tehnologiji: video in fotografija. “Video lahko v širšem pomenu postavimo blizu filma in televizije, v ožjem pa gre predvsem za umetniško izražanje, na kar se navezuje tudi razstava. Fotografija, kot najbolj razširjena vizualna tehnologija od modernizma naprej, pa je prav tako prisotna s svojim informativnim in umetniškim značajem.” Kustosi razstave, poleg Gorupiča še Maša Jazbec in Nataša Kovšca, so poskušali obe praksi združiti in hkrati opozoriti na njuni primerljivosti kot tudi različnosti. Zato so v izhodišče postavili dela, ki so jih avtorji naredili kot video zapise ali pa gre za sestavljanje že obstoječih fotografij v film. “Kustosi so delo avtorjev nadaljevali s tem, da so iz posameznih video del povzeli določene sekvence in jih na razstavi predstavili kot individualne fotografije.” To je precej neobičajna praksa in precejšen poseg kustosa v avtorsko delo, ki pa ga niso pojasnili.
Vesna Čadež (1976) predstavi slabe štiri minute Pariških sprehodov izpred štirih let.
Johnsmith (1988), japonski medijski umetnik in performer, ki ga zanima interakcija med nepovezanimi elementi, kot so človeško telo, elektrika, hrup in svetloba, se predstavlja z videom Through The Large Glass, and What Alice Found There. Zaprt v steklen kubus tematizira meje med organskim in elektronskim, osebnim in javnim prostorom.
Lenka Klimešová (1986) je češka multimedijska umetnica, ki v svojih vizualnih delih problematizira družbeni konstrukt telesa in spola v sodobni družbi. Na ogled je njen video Mimesis, v katerem poudarja mimetične principe medijskega manipuliranja skozi podobe.
Špela Pavli (1982) v video delu Tri poti, ki s svojo vsebino najbolj prodira v prostor galerije, izvaja performans, v katerem se dotika, boža, gnete in stiska srce. In s podnapisi govori o pogovorih srca (“v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine... nosi otroka, pod srcem je noseča...”). Podoba, s katero očitno želi šokirati in ki jo Maša Jazbec opiše kot prepletanje resničnega in imaginarnega, fizičnega in mentalnega, virtualnega in realnega, kot “objektivni sočasni obstoj realne in elektronske podobe”.
Jazbečeva sklene, da vsa pričujoča dela odpirajo moralna in etična vprašanja sodobnega sveta; da svet doživljamo preko medijev in da se sodobni človek izgublja v navidezni resničnosti.KLAVDIJA FIGELJ