Elektronski črički in puntarsko seme
Jutro na sotočju Soče in Tolminke predramijo zvoki gonga, proti poldnevu se iz zvočnikov oglasi meditativni indijski sitar, potem pa se počasi prižgejo elektronski zvoki in se v večer prelijejo v vrtinec vseh možnih instrumentov in glasbenih zvrsti.
TOLMIN> Sotočje je ta konec tedna v znamenju zvokov, na trenutke jih je celo preveč, saj pritekajo izpod šotora, kjer se dogaja projekt Cirkulacija, prihajajo od šanka, na odru so tonske preizkušnje, potem si svoje gnezdo iz elektronskih naprav splete kateri od glasbenih gostov, pa še zvok motorne žage, ki oblikuje lesene skulpture ...
Danes zvečer bo nastopil eden od vrhuncev Sajete, nemški ambientalni elektronik Jan Jelinek, ki bo glasbeni nastop nadgradil z lastnimi vizualnimi efekti. Jutri po kosilu se bodo predstavile kreativne delavnice.
Vse to na majhnem koščku zemlje, lepo zaobljeni špici, ki sta ga oblikovali dve reki, ena bolj mrzla kot druga. Za mnoge Tolmince je Sajeta “čudna muzika”, za glasbene raziskovalce pa kakovosten festival, ki se ni pustil potopiti v komercialne vode. Zasnovana je bila kot majhen festival in takšna tudi ostaja, saj se dogaja na zares majhnem in rajskem koščku zemlje (a žal preveč nastlanim s stojnicami, šankom in drugimi šotori.)
Tudi kaos se lahko dobro sliši
V gozdičku iznad glavnega dogajanja je mehko gnezdece, v katerega vsak dan ob šestih zvečer povabi otroke, da skupaj muzicirajo, izdelujejo instrumente in seveda spoznavajo zvoke, pripravil domačin Samo Kutin, glasbeni raziskovalec, godec in improvizator. “Ponudim jim možnost, da preizkusijo instrumente, ki jih navadno nimajo doma, po drugi strani pa jim pokažem, da lahko zvoke izvabijo tudi iz preprostih, doma narejenih instrumentov. Od njih se tudi sam kaj naučim, dobim dobre ideje, predvsem pa vidim, kaj je dobrega in potem to skušam izpostaviti v glasbenem delu, ki ga pripravljamo za nedeljski nastop,” pravi Kutin, ki zna peščico malčkov navdušiti do te mere, da dobro uro ustvarjajo z njim. “Glavno je to, da z veseljem tukaj ustvarjajo in da dajo sebe v to, kar delajo. Ni pa nujno, da je vse ritmično in melodično, kajti to so samo omejitve. Lahko je tudi kaos, pa ga je dobro slišati, ker je 'odšpilan' z občutkom.”
Samo Kutin k otrokom pristopi prek igre in iz nahrbtnika strese kup instrumentov: nekateri so res videti kot igrače, drugi so narejeni iz plastičnih instalacijskih cevi, tu so še navijaška ropotala, kraguljčki, zvončki, glavnik, piščal, ki se nadaljuje v cev. Vsak od otrok si izbere tri in se z njimi predstavi. “ To, da otrok nastopi pred drugimi, je vedno dobrodošlo, napetost naraste in nikoli ni dolgčas.” Potem izdelajo kazu, inštrumentek iz bambusa, v katerega ne piskaš, ampak poješ. Za naslednji dan je napovedal, da bodo igrali na marmonate kamne, potem pa se bodo že še kaj izmislili.
Igramo se z ritmom
Glasbeno delavnico “za odrasle” vodi norveško-portugalsko-slovenska naveza, na odru imenovana Velkro, sicer pa so to mentorji, novogoriški saksofonist Boštjan Simon ter bobnar Luis Candeias in kitarist Stephan Meidell. “Koncept je v tem, da ni vodje, ki bi določal smernice, temveč da glasbeniki pridejo z idejo, ki jo tu umestimo v strukturo, jo posnamemo in potem izpostavimo zanimive dele,” je povedal Simon in dodal, da bodo raziskovali ritem. “Gre za ritem, za ritmično komuniciranje, poliritme, za več ritmičnih plasti, za ritmične modulacije. Iz enega ritmičnega jezika bomo prehajali v druge, brez da bi se izgubil temeljni pulz. Igramo se z menjavo ritmov.” Na delavnici so domači glasbeniki, od inštrumentov pa saksofon, kitara, bas, bobni, filozofija pa ta, da je učenje skupen proces, ne pa znanost, ki je predana iz knjig.
Vsi trije mentorji so se spoznali na konservatorju v Amsterdamu, prinašajo izkušnjo raziskovanja, eksperimentiranja z novimi inšturmenti in zvoki ter novimi ritmičnimi in harmonskimi prijemi. “Zvoke iščemo v procesu, velikokrat tudi v napakah. Elektronika je posebno poglavje, spremljamo razvoj elektroakustične glasbe, se pravi elektronsko manipulacijo in sintezo akustičnih zvokov.” Zato je prišel na idejo, da bi zaključni koncert v nedeljo pripravili skupaj z delavnico Cirkulacijo, kjer ustvarjajo elektronske naprave za zvok. Na primer. elektronske čričke na sončni pogon.
Fotografi pod vodstvom Jerneja Humarja letos v naravi iščejo vzorce, iz katerih bodo sestavili neulovljivo Sajeto. Še danes si jo namreč predstavlja vsak po svoje, za nekatere je to mistično bitje, za druge strela, za tretje vzdušje, nihče pa je še ni uspel videti, kaj šele fotografirati. “Mi jo bomo poiskusili upodobiti tako, da bomo v kolaž sestavili vzorce iz narave,” pove Humar. Kako pa upodobiti tolminski punt, ki se je dogodil davnega leta 1713? S tem vprašanjem se je ukvarjal kipar Vasja Kavčič. Odločil se je, da upodobi puntarsko seme, preprosto in lepo, zenovsko in pozitivno organsko formo, ki bo mimoidoče večno opominjalo ...
KLAVDIJA FIGELJ
