EngineTail: Nekaj nade iz kraškega podzemlja
Živimo v času, ko se zdi, da je vse nekoliko gnilo. Svet poka po šivih, družba se drobi na tabore, prihodnost pa pogosto deluje kot slabo napisan scenarij distopičnega filma. A ravno zato toliko bolj izstopajo trenutki, ko se pojavi nekaj, kar človeku vrne kanček vere v prihodnost. Nekaj, ob čemer si rečeš: “Ima nade!” Takšni so kraški mladci in mladenka iz EngineTail.
EngineTail predstavljajo svež veter na primorski ekstremni glasbeni sceni.
Foto: Arhiv EnginetailMorda ne zato, ker bi s prvencem Tears of What We Left Behind odkrivali nove kontinente metalcore glasbe, temveč zato, ker je preprosto lepo in navdihujoče slišati rosno mlade ljudi, ki z iskrenim navdušenjem zagrabijo za inštrumente in se podajo v ekstremnejše vode. Nam, ki smo ob takšni glasbi odraščali in pri tem nabrali že kak siv las, ob tem srce zaigra nekoliko močneje.
Na trenutke EngineTail spomnijo na to, kar so pred leti v slovenski Istri počeli Halcyon Era, le da se sami še odločneje spuščajo v metalcore vode. Njihov pristop je izrazito starošolski - brez trendovskih prijemov, brez pretiranega spogledovanja z moderno produkcijsko estetiko in brez lovljenja algoritmov. To je preprosto metalcore, kot ga poznamo in imamo radi.
Poseben čar zasedbe je tudi njen smisel za humor, ki najbolj eksplodira v skladbi Torn To Pieces, Levelled With The Ground. Tam poslušalca presenetijo z nepričakovanim goregrind vložkom, ki ne deluje kot cenena šala, ampak kot zabaven in dobro umeščen poklon še bolj ekstremnim podzemnim žanrom.
Čisti vokali so za zdaj solidni. Ne gre še za trenutke, ki bi človeka posedli na rit, vendar je v njih slišati potencial, ki ga bo čas gotovo še izbrusil. Ko bodo dozoreli, bi lahko prav ti deli postali ena najmočnejših plati benda - tisti element, ki te udari z leve in z desne hkrati ter skladbam doda dodatno težo in širino.
Že zdaj pa si posebno pohvalo zaslužijo ekstremni vokali. Ti so presenetljivo raznoliki in samozavestni: od visokih krikov in growlov do globokih gruntov ter celo pig squealov. Takšna vokalna razgibanost daje plošči dinamiko in kaže, da se bend ne boji posegati po širšem naboru izraznih sredstev.
EngineTail znajo stopiti tudi na zavoro. Balada 0 Db pokaže nekoliko drugačen obraz skupine in lepo razbije intenzivnost albuma. Za konec pa s skladbo Koliko krajin izkažejo spoštovanje enemu največjih kraških pesnikov, Srečku Kosovelu. Poklon, ki na tej plošči ne deluje prisiljeno, ampak povsem naravno.
Tears of What We Left Behind ni popoln album. Je pa iskren, srčen in poln mladostne energije. In v času, ko se pogosto zdi, da vse razpada, je včasih že to več kot dovolj.
Živel Kras. Živel Kosovel. Živeli EngineTail.