Esenca mesta Andraža Šalamuna

KOPER > Slikar Andraž Šalamun (1947) v koprski galeriji Loža razstavlja po treh letih in pol. Zadnjič smo v tem razstavišču njegova dela videli konec leta 2008. Takrat je z monumentalnimi kompozicijami posegel v prostor - diptihe je postavil vertikalno ob steno in na tla. Po omenjeni predstavitvi se je na Primorskem zadnjič samostojno predstavil januarja leta 2010, ko je v novogoriški Mestni galeriji razstavil cikel Tišina v oktobru, lani pa je v Bežigrajski galeriji pokazal Začarani gozd.

Na Šalamunovih platnih ne gre iskati prelomnic, marveč kontinuiteto, je že pred leti opozoril njegov dolgoletni teoretski sopotnik, Andrej Medved. Tudi na tokratni razstavi je tako. Zdi se, kot bi se na velikih platnih, ki v monumentalni postavitvi gledalca posrkajo v nekakšno hipnotično zrenje, v lahkoten ples združila Šalamunov zadnji in predzadnji ciklus. Rdeča in modra sta tudi sicer najpogostejša izbira v njegovi paleti “kozmičnih oziroma psihičnih pejsažev”, na katerih valujejo in vibrirajo nanosi slikarjeve notranje krajine in praspomina. Gledalec tudi v Benetkah, tako kot v slikarjevih poprejšnjih ciklih, čuti avtorjevo strastnost, eruptivnost pa tudi “gestualnost in močan naboj snovne barvitosti, ki prepoznavno določa njegovo umetnost,” kot ugotavlja kustosinja razstave Majda Božeglav Japelj. V vsem naštetem je po njenem mnenju moč čutiti užitek slikarjevega ustvarjanja: “Slikanje je njegov element, zatočišče, sreča, a obenem tudi napor, obveza, kateri se ne more in noče odreči.”

In kakor že v nekaterih prejšnjih delih, je tudi tokrat Šalamuna določil prostor. Benetke so mesto, ki ga ima rad, kamor odhaja kadar le utegne. Pravi, da ga tam vedno znova osupne posebno vzdušje, ki ga soustvarjata voda in svetloba. “Benetke so odprto in mehko mesto, zato jih imam rad,” pravi. In prav svetloba, na kateri so svoje slikarstvo gradili Tizian in drugi beneški mojstri, močno določa tudi Šalamunovega.

Majda Božeglav Japelj zapiše, da je Šalamun z uporabo rdeče in modre v ciklu Benetke dosegel dramatično lahkotnost v opisu posebne atmosfere tega kraja. “Prevladujoča modrina hipnotično vodi pogled po prostoru, od slike do slike, podprta z enakomernim vertikalnim ritmom same (avtorske) postavitve. Občutljivega gledalca zna prevzeti do te mere, da ga prestavi iz fizičnega okolja, v katerem so slike obešene, v parafizični svet, kjer zakone težnosti zamenjajo občutki lebdenja med nebom, morjem in zemljo.”

Gledalcu se ob Šalamunovih najnovejših platnih utrne misel ne le na Baudelaireovo pesem Tujec(“Ljubim oblake ... oblake, ki romajo ... tam doli ... tam doli ... čudovite oblake.”), marveč tudi na slovito delo Predraga Matvejevića, Drugačne Benetke. Na platnih je tako zaman iskati prepoznavne beneške vedute, lagune, arhitekturne elemente ... Benetke, kot jih vidi, čuti in naslika Šalamun, so drugačne, odveč je pisati, da takih ne moremo najti v turističnih vodnikih. So pa v notranjih itinerarijih vseh, ki so kdaj na vsa pljuča vdahnili to mesto in se je vanje vtisnila njegova liričnost. Šalamunove Benetke so mehak šum, pritajeno brnenje, zgoščena atmosfera, esenca mesta.

MAKSIMILJANA IPAVEC