Ferrove levitve
Lanski uspeh Jovanottijeve turneje bo letos očitno ponovil Tiziano Ferro. Napovedani koncerti ob izidu pete plošče L'amore e' un cosa semplice so se na nekaterih prizoriščih kar potrojili, koncert v Trevisu, kjer je predsinočnjim nastopil nam najbližje, pa je bil že tedne razprodan.
TREVISO> V dvorani Palaverde ga je poslušalo 6000 poslušalcev, med njimi visok odstotek najstnic, ki so glasilke preskušale tako na starih kakor novih popevkah.
Koncert, ki ga je z odra uvedlo (slovenskemu prostoru še nepoznano) oglaševalsko onesnaževanje z video napovedmi številnih koncertov v regiji, nizanjem sponzorjev in celo oglas za Madonnin parfum, si bo marsikdo zapomnil prav po valovih kolektivnega vreščanja. Kar je lahko celo razveseljiva vest, saj je pevec leta tajil svojo homoseksualnost, misleč med drugim, da ga okolica ne bo sprejela. A če gre soditi po trenutni priljubljenosti, je bil za pogum, ki ga terja razkritje, celo nagrajen.
In še zanimivost: turnejo oglašujejo tudi kot koncerte brez emisij ogljikovega dioksida, saj naj bi vso porabljeno energijo kompenzirali s pogozdovalnimi projekti. Glavni sponzor pa je Enel, največji dobavitelj električne energije pri sosedih, proti kateremu so pred prizoriščem z deljenjem letakov protestirali predstavniki okoljevarstvene organizacije Greenpeace, saj trdijo, da je Enel največji italijanski onesnaževalec s CO2. “Tiziano, na turneji te spremlja ubijalec,” opozarjajo letaki, ki pozivajo pevca, naj družbi ne dovoli, da bi izkoriščala njegovo nadarjenost za pranje lastne javne podobe.
S turnejo, naslovljeno po novi, že peti plošči L'amore e' una cosa semplice, je Tiziano Ferro želel proslaviti tudi dobro desetletje uspešnega ustvarjanja. V tem duhu je ob sedmih novih skladbah v dveh urah nanizal tudi številne uspešnice s prvih štirih plošč. Uvertura je sicer pripadla naslovni, izpovedni baladi, ki jo je tako kot domala vse pesmi odpelo tudi občinstvo. Ferrove izjemne glasovne sposobnosti so veliko suvereneje kot uvodoma zadržani gibi pričale, da je interpretativna moč 32-letnika iz Latine še vedno v vzponu, a da bi povsem sproščeno zavzel oder je bilo treba počakati na živahnejše ritme.
Še sveži od udarnega marčevskega tržaškega koncerta Jovanottija smo se težko izognili primerjavam: Jovanotti se po odru nedvomno bolje giblje, a ima Ferro odločno boljši vokal in glasovni razpon. Jovanotti postaja vse boljši kritični opazovalec okolice, Ferro ni še sklenil obdobja notranjih bojev in je za družbeno kritiko domala slep. Oba pa sta razdvojena med spevnimi baladami in plesnimi popevkami ter a - bodi oproščeno nekritiški opazki - osvajata občinstvo tudi z žarečim, nalezljivim nasmehom.
Ferro je med prepričljivim pevskim nastopom opravil kar nekaj zvočnih levitev, ki jih je poudarila tudi zamenjava oblačil: po hitu Sere nere z druge plošče 111, je nastopil sklop udarnih disko skladb (Stop! Dimentica, Xverso,E Raffaella e' mia), nato niz balad, zatem akustična mešanica treh skladb, za katero se je z glasbeniki preselil na konec odrskega jezika, globoko med občinstvo. Tam je domala do nerazpoznavnosti predrugačil tudi L'olimpiade s prve plošče, ki jo je preoblekel v jazz nogavice in swing čevlje. Ko sta z osrednjega odra zadoneli še srce parajoči Ed ero contentissimo in Ti voglio bene, se je po nekaj trenutkih odrske odsotnosti vrnil v hip-hop opravi, v kateri je odpel in odplesal (bil je to edini del, ko je ostro oko posumilo na playback) še znani Perdono in Rosso relativo, ki sta v primerjavi s studijsko različico na prvi plošči zadoneli precej ostreje. Sklenil je s hrepenečo Non me lo so spiegare in v dodatku ponudil še tri skladbe ter se od mahajoče dvorane poslovil s primerno La fine. A konec je bil le za Treviso. Jutri se turneja že nadaljuje v veronski areni.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
