Film z delom narodovega srca
“Pred nami so težki časi. Zdaj je vsakemu treba dobre in železne volje,” se bodrijo partizani v filmu Na svoji zemlji. Nocoj bodo prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film, posnet leta 1948 večinoma v primorski vasici Baška grapa, zavrteli na festivalu Kino Otok, kjer se tako med drugim poklanjajo tudi prvemu jugoslovanskemu filmu prikazanemu na festivalu v Cannesu leta 1949.
V Izoli bosta tudi igralca Štefka Drolc in Aleksander Valič. S slednjim, rojenim v Gorici leta 1919, smo v krajšem telefonskem pogovoru obujali spomine na snemanje zdaj že legendarnega filma.
> Ste se igralci takrat zavedali, da pišete zgodovino slovenskega filma?
Botra današnjega filma je Pia Cah, dirigentka Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič in Osebnost Primorske 2013: “Film Na svoji zemlji je zgodba vseh zgodb! Ženske, moški, stari, mladi in otroci so se borili, ker so verjeli v svobodo, mir, bratstvo, enakopravnost, ljubezen do drugega in drugačnega. To sporočilo je s svojim zanosom in žarom utelešal ustanovitelj in dolgoletni dirigent Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, Oskar Kjuder, ki v filmu igra harmonikarja. To vlogo je tudi zares živel - vsakokrat ko je doživeto igral partizansko pesem, ko je z glasbo vlival pogum.”
“Prvi slovenski zvočni film nam je bil takrat vsem Slovencem, posebej pa igralcem globoko v srcu. Želeli smo si slovenskega filma, ki bi se istočasno lahko vrtel tudi pri nas doma in v drugih deželah. Takrat smo gledali v glavnem angleške filme, ameriške, francoske, tu pa tam tudi kakega iz Nemčije in Italije. In smo rekli: joj, da bi tudi mi imeli svoj film, da bi nekaj ustvarjali, beležili naše spomine, doživetja, ki so bila tako barvita in lepa v tej krasni, predvsem pa svobodni deželi. Filmsko zgodbo smo posebej močno doživljali Primorci, ki smo pri filmu sodelovali: to, kar smo snemali, smo doživeli.”
> Je bilo težko oditi iz gledališča na snemanje filma?
“Takrat sem bil član slovenskega narodnega gledališča Drama in ko je prišla vest, da bom igral pri filmu, sem bil navdušen in sem prosil direkcijo, naj mi odobri nekaj prostih dni. A ravno tiste dni, ko me je film iskal, sem bil zelo zaseden in so mi odgovorili: nemogoče. Potem je režiser France Štiglic spremenili vlogo in namesto ene izmed glavnih sem dobil manjšo, zato da bi jo lahko izpeljal navkljub gledališču. Imeli so namreč interes, da bi tudi jaz sodeloval pri filmu. In to se je tudi zgodilo. A ko smo začeli snemati smo igralci in igralke ugotovili: kako pa zdaj?”
> Režiser je menda izjavil, da je bilo najtežje prav šolanim igralce, rekoč “Bili so sami mladi Hamleti in Oresti.”
“Pojavilo se je vprašanje, kako izgovarjati besede. Na odru smo vedeli, da moramo govoriti razločno in glasno, da bi nas slišali tudi gledalci v zadnjih vrstah v dvoranah. Pri filmu pa je vse drugače. In veste, kako so nam rekli: govorite čim bolj normalno, živo in preprosto. To je bila težava, ki pa smo se je lotili z užitkom in s skrbjo, da smo bili čim bolj prepričljivi in ustvarjalni. Prisotna je bila velika želja, da se nam posreči.”
> Kako so vas sprejeli domačini v Baški Grapi?
“V tej primorski vasici so nas ljudje sprejeli, kot da smo domačini, kot da smo njihovi. Kako so ves čas skrbeli za nas! Počutili smo se, kot bi prišli v svoje lastne družine. Odnosi so bili čudoviti. In tudi sodelovali so pri filmu - to je bila velika skrb in velika ljubezen. Zato se mi še danes zdi, da ta film nosi del narodovega srca.”
> Film zaznamujejo pogum, upanje, tovarištvo, nenazadnje pa pripadnost skupnemu cilju. Kaj nam sporoča danes?
“Film zaznamuje ogromna želja naroda, ki je pretrpel ogromno muk, po svobodi, po običajnem življenju in po tem, da se prizna pravica do obstoja tudi slovenskemu narodu, slovenskemu jeziku in slovenski kulturi. Pa želja po možnosti ustvarjalnega dela! To je po moje pomen tega filma.”
> Kako ga torej gledati danes, ko se zdi, da vse to imamo?
“Danes je čisto drugačna miselnost. Naš narod ni tako ogromen, kot so Nemci, Italijani, Francozi. Nas je manj. Zemlja, na kateri vsi živimo, morda ni tako velika, vendar je ljubljena in polna ljubezni za vse poštene ljudi, ki lahko živijo normalno življenje. To, kar se dogaja pri nas, pa človeka prav zaboli. Težko razumem. Četudi sem oče, ne premišljujem, ne živim in ne delam samo za enega človeka, pa zase, ampak povezujem svojega sina s slovenskim narodom, z vsemi poštenimi ljudmi na tej zemlji. Pravico do dostojnega življenja imamo vsi, ne le privilegirani posamezniki!”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
