Filmi v senci knjig
“Za slovenski igrani film bi lahko rekli, da se je rodil iz literature in da si je večino svojega mladega življenja prizadeval, da bi stopil iz njene sence,” je zapisala Barbara Zorman v svoji knjigi Sence besede, filmske priredbe slovenske literature (1948–1979).
DIVAČA> O tem in o ekranizacijah literarnih del v Sloveniji je v petek v Knjižnici Divača v okviru študijskega krožka filmske umetnosti 35 mm potekal pogovor z avtorico. V knjigi, ki je nastala po njeni doktorski disertaciji, Zormanova obravnava adaptacije slovenske literature v film v obdobju, ko je bila tovrstna filmska produkcija v Sloveniji najvišja.
Tako so v petdesetih letih v Sloveniji prevladovali filmi s socialistično tematiko, v sedemdesetih se je idealiziralo kmečko življenje in poudarjala slovenskost, v osemdesetih pa je prišlo do razbijanja najrazličnejših mitov, sploh pa tistih o partizanstvu.
Kot navaja v knjigi, je bil delež ekranizacij v razmerju do celotnega števila posnetih filmov 42 odstotkov, pozneje v osemdesetih in devetdesetih pa je padel na skromnih 17 odstotkov. V zadnjem desetletju lahko ponovno opažamo porast filmov, posnetih po literarni predlogi. Upad v osemdesetih in devetdesetih bi lahko pripisali odporu mladih režiserjev do izredno literarnega jezika, ki je prevladoval v slovenskih filmih, pa tudi zmanjševanju vpliva literatov v vlogi scenaristov. V svoji knjigi je tako avtorica opisovala vpliv scenaristov na režiserje tudi prek sodelovanja med režiserjem Francetom Štiglicem in pisateljem Cirilom Kosmačem. O vplivu slednjega na Štiglica zgovorno govori dejstvo, da je Štiglic Kosmača imenoval “literarni mentor”.
Ob tem pa nas knjiga vodi od različnih pogledov na razmerje med filmom in literaturo ter obravnav ekranizacij do vpliva literature na oblikovanje slovenskega celovečernega filma, predvsem s prirejanjem literarnih tem, motivov in mitov filmski obliki. Tako so v petdesetih letih v Sloveniji prevladovali filmi s socialistično tematiko, v sedemdesetih se je idealiziralo kmečko življenje in poudarjala slovenskost, v osemdesetih pa je prišlo do razbijanja najrazličnejših mitov, sploh pa tistih o partizanstvu. Posebno poglavje v knjigi pa je seveda posvečeno samim ekranizacijam.
Na področju razmerij med literaturo in filmom v slovenskem prostoru je Zormanova med prvimi, ki so se lotili tovrstne teme. “Tema me je osebno zanimala, saj sem se tudi sama ukvarjala s filmom, scenaristiko, zato sem se odločila, da združim študijsko in osebno zanimanje,” je svojo odločitev za tematiko pojasnila Zormanova. “Filmska teorija izhaja iz drugačnega zornega kota kot literarna, ampak sem ju vseeno poskusila združiti.”
IRENA POŽAR
