Filmska lekcija o slovenskih ribičih
V okviru prireditve Kriški kraški ribiči je bila v Kosovelovem domu v Sežani premiera filma Jadrana Sterleta Mreže spomina. Dokumentarni TV-film, ki so ga posneli pred meseci na Tržaškem, je posvečen generacijam slovenskih ribičev.
SEŽANA> Slovenski ribiči so bili od izliva Glinščice v Žavljah do Štivana pri izlivu Timave več kot tisočletje na tem delu morja vodilni v ribolovu. “Še ne dolgo tega, morda za eno človeško življenje, je bil svet na morju poln drugačnih podob. Na arhivskih posnetkih snemalca Edija Šelhausa je vse tako idilično, kot bi jih narisal kakšen impresionist. A je bilo življenje v resnici trdo. Slovenske ribiče v Tržaškem zalivu in njihove družine so oblikovali morje, strm kraški breg in vsakdanja bitka za preživetje,” gledalca do veličastne, a žal večini celinskih Slovencev skoraj neznane nacionalne teme popelje v polurno filmsko zgodbo glas scenarista in režiserja Jadrana Sterleta. “A vseeno: prav te podobe so del naše zgodovine, so del identitete kraškega človeka, tržaškega ribiča in pomorca, ki je tod vztrajal več kot tisoč let. Izklesal si je samopodobo, ki se na začetku tretjega tisočletja spreminja v zgodovino. Slovenski ribič je z morja zaplul v muzej,” je bil Sterle že v uvodu dokumentarca kljub vseprisotni nostalgiji kruto realen.
Pesnik Miroslav Košuta je v pogovoru z Barbaro Čepirlo predstavil svojo pesniško zbirko Kriške kraške. Rojen Križan, dobitnik letošnje Prešernovo nagrade, se med drugim ponaša s hojo po literarni poti, ki jo je pred njim utrl Igo Gruden iz Nabrežine. Simpatije poslušalcev si je pridobil tudi z opisom kalvarije prevajalcev, ki so na nedavni prevajalski delavnici dobili v prevod njegovo pesem o Križu: V Križu je križišče/na Križadi. Po njej križarijo/Križani,/ponavadi/križem kražem/sitni in jezni,/če so trezni. Ali sanjarijo križem rok,/ namesto kriških otrok/ križanke rešujejo:/ vino ravno in navzkriž …
Od čup do trabakul
Zgodba namreč govori o izvorno slovenskem morju, saj je bilo v teh krajih še leta 1911 več kot 400 ribičev, izključno Slovencev. V lasti so imeli več kot 160 lesenih bark, od čup do trabakul, bragocev, ščifov in ostalih, z ribami (med drugim vsakoletnim lovom na tune) pa so zalagali zlasti Trst, kjer je bilo takrat samo devet ribičev z desetimi ladjami.
V živi in arhivski sliki ter spominih je kamera posnela danes že pokojnega ribiča Ladija Grudna, ki je bil po dokumentih iz 16. stoletja naslednik in dedič ene najstarejših slovenskih ribiških družin na Tržaškem, Borisa Kobala, ribiča, ki je še pletel mreže na obali, Franka Košuto, predsednika nastajajočega kriškega Ribiškega muzeja Tržaškega primorja, ter raziskovalca in pisca Bruna Volpija Lisjaka, ki še danes vestno beleži življenje in dejstva o slovenski navzočnosti na morju v Tržaškem zalivu.
Povezovanje stoletja razdeljenih Kraševcev
Sterletovi odločitvi, da bodo film premierno prikazali v Kosovelovem domu, je poleg dejstva, da je Sežana njegovo rojstno mesto, botrovalo zlasti to, da je bil pod Avstro-Ogrsko tu sedež ribiške uprave.
Ob vsakodnevnem brisanju predznakov, kdo je zamejec in kdo “predmejec” - kot se je nekdo duhovito obregnil ob obmejno etiketiranje -, pravzaprav ne preseneča, da je ob vse živahnejšem povezovanju pol stoletja razdeljenih Kraševcev zlasti Križanom (Križ pri Trstu je bil središče slovenskega ribištva) dogodek toliko pomenil, da so ga razširili v celovečerno druženje.
Obogatili so ga s Košutovo predstavitvijo tipov ribiških bark in Ribiškega muzeja v Križu, predstavitvijo knjig Volpija Lisjaka, prikazom narodnih noš iz Križa in nastopom moškega pevskega zbora Vesna Križ. Hkrati so obiskovalcem predstavili tradicionalne ribje jedi, za kar je poskrbel Aleksander Bibc, in pripravili priložnostno razstavo modelov nekdanjih bark.
BOGDAN MACAROL