Filmsko druženje v Laborju
Slikovita istrska vasica Labor, ki leži nad dolino Dragonje, je bila v preteklih dneh prizorišče letnega kina pod zvezdami. V objemu sugestivne istrske arhitekturne zapuščine je bilo predstavljenih ducat kratkometražnih biserov, ki beležijo Istro v vseh njenih čarih in zapuščeni lepoti ter treh večno zelenih filmskih klasikov, ki občinstva niso pustili praznih rok.
LABOR> Društvo Labor je po lanski uspešni splavitvi tako imenovanega Letnega kina Lavra (Lauris je latinsko ime za Labor), ko ji je na plan uspelo izbezati pozabljeno filmsko zapuščino Draga Parovela, za katerega velja, da je posnel najlepši slovenski kratki film vseh časov (Aničina hiša) ter mladega diplomanta slovite praške FAMU Olma Omerzuja (za Drugo dejanje je prejel posebno priznanje za režijo na lanskem Festivalu slovenskega filma), sklenilo vnovič nadaljevati z obujanjem filmskih avtorjev, ki so kakorkoli povezani z istrsko pokrajino in njeno kulturno dediščino.
Sklop kratkometražnih izdelkov, ki so plod tako starejše kot mlajše populacije primorskih avtorjev z izjemo enega (Florijan Skubic), tematsko sovpadajo v obujanju estetske dekadence istrske pokrajine ter primorskega urbanega prostora in njegovega (ne)utripa. Predstavnik starejše/zrele generacije Boris Palčič je predstavil dve kratkometražni akademski deli: Zgodbo o orglicah iz leta 1981, ki je navihana zgodba o potepuhu, ki se potika po Istri z željo, da bi se pridružil vaški glasbeni bandi z igranjem orglic, v Perajih iz leta 1989 pa Palčič na dokumentarni način beleži vsakdanje življenje v zaselku v bližini Abitantov, ki je že tedaj izkazoval svojo propadajočo lepoto in zavezanost njenih prebivalcev rodni grudi.
Med izdelki mlajše generacije velja omeniti Umirajočo tišino Koprčana Črta Brajnika, študenta praške FAMU, ki se prav tako loteva estetike propadanja na slikovitem primeru vasice Zanigrad nad Hrastovljami. S črno-belo fotografijo, izbrano glasbeno podlago, ničnimi dialogi, izpraznjeno in hirajočo vaško kuliso, ki bledo opominja na nekdanje cvetoče čase, je Brajniku uspelo zelo tankočutno ujeti poetiko dekadence.
Peter Lešnik, prav tako Koprčan in pripadnik mlade generacije, se na Notturno capodistriano odpravi s preprosto kamero in vklopljenim načinom za nočno snemanje (nightvision), za podlago si izbere Saint Germaine in krene. Izseki nočnega izletnikovanja so pospremljeni z zelo fino montažo, skorajda nevidnimi preskoki kadrov ter pohitrenim režijskim tempom, ki so dodali malce urbanega mladostnega duha v sobotnem sklopu projekcij.
Narečna veseloigra Draga Gorupa z naslovom Mi smo z Rout doma je na zelo simpatičen način razbijala stereotipe o slovensko-italijanskih “plemenih”. Obredli so tako Dolenjce, Štajerce, Kranjce, Primorce kot tudi sosednje Italijane ter postregli s kopico ironično obarvanih predstav z obeh strani meje.
Glede dolgometražnih prikazanih filmov je kurator programa in glavni ideator dogodka Bratko Bibič ubral pot preverjenih filmskih klasikov. Zbiralce perja, črnovalovsko jugoslovansko klasiko Aleksandra Petrovića, je izbral zaradi nedavne smrti glavnega igralca Bekima Fehmiuja. Film govori o Romih, ki živijo v blatni, megleni in neskončni vojvodinski ravnini, skozi oči glavnega lika Bore, preprodajalca perja in zapitega hazarderja, ki si izbere napačno ženo. Navkljub romski eksotiki, ni idealizirane zahodnjaške projekcije romskega življenja a la Kusturica, ampak ironično-kritična zgodba o življenjski bedi in njihovi sproščeni sprijaznjenosti z dano situacijo. Leta 1968 so Zbiralci perja prejeli prestižno nagrado žirije na cannskem filmskem festivalu in nominacijo za oskarja. Na sporedu so bili še Gilliamovi Razbojniki za vse čase in italijanska neorealistična klasika Tatovi kolesVittoria de Sice, s katerimi so v prijetnem duhu sklenili večerne filmske seanse v objemu figovca, sladke murve in rujne domače kapljice.
Bratko Bibič napoveduje vnovično filmsko druženje v Laborju naslednje poletje z novimi (ne)odkritimi primorskimi avtorji in istrskimi zgodbami. BILJANA PAVLOVIĆ