Flamenko je včasih mnogo več kot ples

Kultura
, posodobljeno:

“V krizi plešemo - boljše!” se Inmaculada Lobato, učiteljica flamenka in plesna terapevtka iz Andaluzije, ne obotavlja z odgovorom na vprašanje, ali Španci v času globoke krize plešejo manj ali več. Učiteljica te dni v Kopru skupino plesalk poučuje o kulturi flamenka.

Ples je zdravilo za ranjene duše, pravi plesalka flamenka Inma Lobato
Ples je zdravilo za ranjene duše, pravi plesalka flamenka Inma Lobato Katja Gleščič

KOPER > Dokumentarni film o njenem delu Sin ruido (Brez hrupa), ki so ga lani snemali tudi v Kopru, pa začenja pohod po festivalih po svetu.

Zdaj, ko je kriza, nas bremenijo skrbi, bolj občutimo bolečino … In flamenko je bolečina. A tudi rešitev; ko plešeš, se namreč zgodi čarovnija: skrbi skozi roke izginejo in se jih osvobodiš,” verjame Andaluzijka. Inmaculada Lobato je ambasadorka flamenka. Ta ples je namreč del svetovne kulturne dediščine Unesca, zato vlada pokrajine Andaluzije podpira njegovo širjenje prek meja Španije.

A Inma, kot jo kličejo učenke, je šla še globlje. Flamenko je zdravilo za ranjeno dušo, je njen življenjski moto. V Španiji s plesom pomaga ženskam, ki jih je življenje ranilo, pahnilo v psihično stisko. “Ženske se vse življenje samo razdajamo, naše duše pa so polne brazgotin. Zato se moramo povezati, se zjokati, to bolečino dati ven, da lahko gremo močnejše naprej,” pravi dobitnica državnega priznanja za zasluge v boju za pravice žensk.

V Slovenijo prihaja deset let in je tu postavila temelje za učenje kulture flamenka, tistega pristnega z ulic Seville, Jereza in Cadiza. “Slovenija je že moj drugi dom,” ugotavlja.

S pomočjo Nade Džafić, ki poučuje flamenko v Kopru in vodi društvo Luna flamenca, in njenega moža Ramiza, je dobila priložnost s flamenkom očarati še Krupo v Bosni. “Bosna, to je bilo zame odkritje,” se muza: “Tam ni bilo ne primernega prostora ne ogrevanja ne discipline med učenci. A obenem je tako lepo. Na tečaj pridejo samo mladi in otroci, tako da delamo skozi igro. Lahko na novo zgradiš porušeno deželo, to že, a znova zgraditi ljudi, ki imajo ranjene duše, to je težje.”

To je v filmu Sin ruido pokazal mladi režiser Jesus Pulpon. Plesalki je še pred začetkom snemanja leto dni sledil na vsakem koraku, k sodelovanju pa je pridobil producentsko hišo velikega Carlosa Saure. “Glavna protagonistka resnici nisem jaz, ampak ženske in njihove življenjske zgodbe: v Španiji, v Kopru, v Ljubljani in v Krupi. Film je poklon življenju in upanju. Lepota in harmonija, to dvoje zdravi,” poudarja Lobatova. Dokumentarec Sin ruido je zdaj na poti na festivale na Japonskem, Kitajskem in v Mehiki, pri nas ga je pričakovati prihodnje leto.

“Sin ruido, brez hrupa!” je Inma ta teden dopovedovala tudi učenkam v Kopru, ko so preveč vneto topotale z nogami. A na koncu so se strinjale: tudi v Sloveniji v krizi plešemo boljše.

KATJA GLEŠČIČ