Fotograf, ki je ljubil film
Na današnji dan pred 100 leti se je v Budimpešti rodil Endre Ernö Friedmann, ki si je nekaj desetletij pozneje nadel ime, pod katerim je znan in s katerim je tudi zaslovel.
PASARIANO > Robert Capa, mojster in oče modernega fotožurnalizma, ki je z objektivom zabeležil kar pet vojn minulega stoletja, se na retrospektivi, ki so jo predsinočnjim odprli v Vili Manin, kaže tudi v luči, v kakršni ga domala ne poznamo: kot izvrsten portretist in sopotnik številnih režiserjev, ki je s fotoaparatom spremljal nastajanje marsikaterega filma ter nenazadnje - kot snemalec.
Razstava La realtà di fronte prinaša 180 fotografij iz bogatega in raznolikega opusa Roberta Cape (1913-1954), izbral pa jih je kustos Marco Minuz, ki sta ga organizatorjem priporočila agencija Magnum (Capa jo je s tovariši ustanovil leta 1947) in mednarodni fotografski center iz New Yorka.
Na razstavi, ki bo odprta do 9. januarja prihodnjega leta, bo moč videti tudi sloviti portret Cape s 16-mm kamero. Fotografijo je posnela Gerda Taro (1910-1937),na njej pa ujela svojega življenjskega in poklicnega sopotnika med snemanjem španske državljanske vojne. Prav Tarova naj bi bila po trditvah nekaterih poznavalcev ključna za Capovo uveljavitev. Ona je tista, ki je skupaj s tedaj neznanim fotografom v 30. letih minulega stoletja skovala ameriško zveneče ime ter revijam in časopisom ponujala fotografije “velikega ameriškega fotografa”. Capa je bil namreč po rodu Jud. Zaradi naraščajočega nacizma in antisemitizma je Capa, takrat še Friedmann, izjemno težko dobil delo. Iz rojstnega mesta, od koder je odšel pri 18 letih, se je najprej preselil na Dunaj, nato v Prago in Berlin ter na pragu 30. let prejšnjega stoletja v Pariz. Tam in takrat sta s Tarovo, prav tako Judinjo, zanj iskala nekaj ameriško zvenečega. In naposled našla - verjetno tudi s pomočjo aluzije na ime ameriškega režiserja Franka Capre.
Fotografija Padajoči vojak, na kateri je Capa 5. septembra 1936 ovekovečil republikanskega vojaka v španski državljanski vojni v trenutku, ko ga je zadel strel, je leta 1936 objavila francoska revija Vu, leto kasneje so jo natisnili še v ameriškem Lifeu. Postala je simbol španske državljanske vojne in ikonična podoba vojne fotografije. Fotografija, s katero je Capa v trenutku zaslovel, pa že štiri desetletja razvnema radovednost strokovnjakov. Po zapisih Phillipa Knightleyja, ki je leta 1975 v knjigi The First Casualty prvi podvomil v njeno avtentičnost, so se dvomi še vrstili: nekateri so zatrjevali, da naj bil bil prizor nastavljen oziroma zaigran, drugi so dvomili o avtentičnosti lokacije ... Zadnje ugotovitve so pokazale, daje bila posneta blizu Espeja, je namreč odkril serijo 40 fotografij, med katere sodi tudi najslavnejša in najkontroverznejša. Po njegovi oceni naj bi Capa poskušal fotografirali vojake, ki skačejo čez jarek in te fotografije naj bi bile res “nastavljene”, med tem početjem pa naj bi jih presenetil Francov ostrostrelec ...
Ko je Friedmann postal Capa, se mu je odprlo: leta 1932 je sledila njegova vidnejša objava, fotografija Leva Trockega, ko je v Kobenhavnu govoril o pomenu ruske revolucije. Španska državljanska vojna, druga svetovna vojna ter še japonsko-kitajska vojna, dogajanje v povojni Sovjetski zvezi, rojstvo države Izrael in naposled francoska vojna v Indokini, iz katere se ni vrnil, so temeljne postaje Capovega fotoreportažnega opusa. Že s posnetki iz španske državljanske vojne ter kasneje s fotografijami zavezniškega izkrcanja v Normandiji se je zapisal med klasike svetovne fotografije.
Ob teh posnetkih, ki jih širša javnost sorazmerno dobro pozna, pa je kustos Minuz Roberta Capo sklenil predstaviti še v luči njegovega odnosa do filma. Sedme umetnosti ni imel zgolj le zelo rad, pri filmu je tudi aktivno sodeloval. Leta 1936 je skupaj z ruskim snemalcem Romanom Karmenom na filmski trak lovil dogajanje v španski državljanski vojni. Film Španija 36 je režiral Jean-Paul Le Chanois, producent pa je bil sloviti Luis Buñuel. Kot filmski snemalec je Capa dve leti pozneje odšel na Kitajsko, kjer je snemal dokumentarec o japonsko-kitajski vojni, ki ga je režiral Joris Ivens.
Pot snemalca ga je od resničnosti vojne in spopadov zanesla v središče filmskega blišča. V Hollywood ga je potegnila Ingrid Bergman, s katero sta bila ljubimca in menda ga je prav ona kot scenskega fotografa leta 1946 pripeljala na snemanje Hitchcockovega filma Notorious. Po koncu druge svetovne vojne je spremljal snemanje De Santisovega filma Grenki riž (Riso Amaro), med filmi, katerih nastajanje je ujel v fotografije, pa so še RenoirjeveZlate kočije, Moulin rouge Johna Hustona ter Bosonoga grofica, v katerem je blestela Ava Gardner. Leta 1950 se je Robert Capa preizkusil kot filmski režiser - 26-minutni dokumentarec The Journey (Potovanje), ki ga je posnel v Izraelu na povabilo organizacije Izraelu za United Jewish Appeal, bodo prikazali v tudi na razstavi v Vili Manin.
Robert Capa je moral velikokrat odgovoriti na vprašanje, kaj je dobra fotografija. Njegov najslavnejši odgovor je: “Če misliš, da tvoje fotografije niso dovolj dobre, verjetno nisi bil dovolj blizu dogajanja.” Sam je bil 25. maja 1954, ko je fotografiral francosko vojno v Indokini, preblizu.
MI
