Fotografije, ki izvrstno posnemajo poteze čopiča in slikajo pogled s pomola

IZOLA > Aleksander Žerjal - rojen leta 1941 v Kranju, kot sin tržaških političnih beguncev, čigar družina se je po drugi svetovni vojni preselila v Koper - se je s fotografijo pričel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Po diplomi iz letalstva, ki jo je leta 1964 zagovarjal na ljubljanski fakulteti za strojništvo, se je najprej zaposlil na Tomosu kot vodja kontrole in konstrukcije, nato pa na Cimosu kot vodja razvoja vozil za posebne namene. Sredi 80. let je tam uvedel konstruiranje z računalniško podporo.

Nameren premik fotoaparata

Že približno 25 let se ukvarja s tako imenovano ICM tehniko (Intentional Camera Movement). Gre za ustvarjalno fotografsko tehniko, pri kateri fotograf med zajemom fotografije namerno premika fotoaparat, da ustvari abstraktne, slikarske ali dinamične učinke. Ker je zaklop odprt dlje časa, se motiv in barve razmažejo v smeri gibanja. “Rezultat je efekt zamaknjenosti oziroma zamegljenosti, a treba je poudariti, da je pri teh fotografijah veliko t.i. postprodukcije, saj so fotografije nato obdelane digitalno. In prav v tem je Žerjal res mojster, saj se z računalništvom ukvarja že vse od začetka, od 70. let,” pojasnjuje likovni kritik Dejan Mehmedovič, ki ga je Žerjal navdušil že na prelomu 80. let, ko se je kot eden prvih posvetil 3D računalniški grafiki in virtualnim simulacijam. Zadnja leta raziskuje na področju nekonvencionalnega zajemanja in drugih področjih eksperimentalne fotografije.

Vrnil se je 70 let nazaj

“Pred kakšnim letom sem si kupil tako imenovani 50-mm filmski objektiv, ki ima zelo majhno globinsko ostrino, in si rekel: pa dajmo poskusiti fotografirati tako, kot smo to počeli pred 70 leti: z enako goriščno razdaljo objektiva, torej 50 mm, in z ročnimi nastavitvami parametrov.” In nastala je serija fotografij Pomol, ki jih je posnel v letošnjem letu v Kopru. “Štiri fotografije so nastale na prvem luškem pomolu, dve pa na ribiškem,” pojasni. Od tod tudi ime razstave.

A pomol ni le motiv, ni le varno zatočišče za barko, pojasnjuje Mehmedovič, “ampak je tudi ujeti trenutek, zaustavljen čas, s pronicljivo pretočnostjo svetlob, barv ... Nekakšno zatišje v meglici zahajajočega sonca, v prelomu svetlob, v neodrejenem, nejasnem videnju, ki daje doživetje in vzdušje”.

Kot historično marinistično slikarstvo

“Kajti, kaj je bistvo teh fotografij? Do še pred kratkim je bila fotografija absolutni varuh resnice, slika oziroma podoba, ki ji verjamemo. Danes z razmahom umetne inteligence seveda ni več tako. A vzporedno s tem ... vse od izuma fotografije - prihodnje leto bomo obeležili 200 let od nastanka prve fotografije - velja, da je fotografija dokument časa, slikarstvo pa je po svoji naravi vedno manipulativno, saj predstavlja nekaj, kar je ustvarjeno oziroma domišljijsko preoblikovano. In ko govorimo o umetniški fotografiji, govorimo o negaciji osnovne funkcije, se pravi negaciji dokumentarnosti,” pojanjuje Mehmedovič, ki Žerjalove fotografije uvršča “nekam vmes med figuraliko in abstrakcijo”.

“In prav to je čar teh fotografij, da z mehkimi prehodi zelo spominjajo na historično marinistično slikarstvo iz 17. in 18. stoletja. S to tehniko zamika objektiva se ukvarja veliko fotografov, a Žerjalu to resnično zelo dobro uspeva. Njegovih del tako ne moremo več obravnavati kot fotografijo, temveč kot slikarstvo. Izvedba je sicer resda povsem drugačna, saj nima čopiča in platna, a končni izdelek deluje kot slikarsko delo,” pravi Mehmedovič.

“Nesporno gre v tehničnem smislu za ICM fotografijo, vendar se v aplikaciji izvedbe nalaga veliko avtorske izkušnje in inventivnosti. Mojstrska izvedbena bravura, Žerjalovo občutenje in znanje pri uporabi tehnoloških sredstev dajejo rezultate, ki presežno zastopajo fotografsko umetniško dejavnost,” še dodaja. •