Fotoreporterji v vlogi akterjev
V galeriji Meduza v Kopru zrejo v nas prizori vseslovenske vstaje. Fotoreporterji med aktivnimi državljani na trgih in ulicah mest Slovenije od 2. novembra 2012 do 8. februarja 2013 je naslov razstave fotografij, ki so jo odprli v petek, 8. marca zvečer, in bo tu na voljo obiskovalcem do 7. aprila.
KOPER> 38 fotoreporterjev iz vse Slovenije razstavlja fotografije, ki so jih posneli na protestih v Mariboru, Ljubljani, Kopru in drugih slovenskih krajih. Med njimi je tudi novinarka našega časopisa Maja Pertič Gomač.
S to razstavo je vseslovenska ljudska vstaja proti skorumpirani politiki in ekonomskim elitam stopila tudi v galerijski prostor. “Ne gre za dogodke s svojim začetkom, potekom in koncem ter s tem že bolj ali manj jasnimi posledicami, ampak za dogajanje, ki traja tudi še v tem trenutku in ki mu še ni videti konca,” je v katalogu razstave zapisala Ženja Leiler, ki je skupaj z Jako Gasarjem, Lilijano Stepančič, Bojanom Velikonjo in Vorancem Voglom opravila izbor del.
In res. Samo dan kasneje, v soboto popoldne, se je v Ljubljani zgodila četrta slovenska vstaja in marsikateri od fotoreporterjev, ki razstavljajo v Meduzi, se je spet znašel “na terenu” med protestniki. Fotografija je tako postala del dogajanja, v določenem smislu celo njegovo gibalo, zrcalo, v katerem se vstaja ogleduje in ocenjuje.
“Fotografije so sicer individualne stvaritve, razstava pa bi rada iz njih naredila kolektivno gledanje na proteste,” je pojasnila ravnateljica Obalnih galerij Lilijana Stepančič.
Obalne galerije so skupaj s klubom fotoreporterjev Enooki zamisel o razstavi izpeljale bliskovito. Vabilo k sodelovanju je namreč na spletu krožilo samo štiri dni, nanj pa se je kljub temu odzvalo veliko fotografov. “Fotografskega materiala je bilo veliko in na koncu smo sklenili, da bo vsak fotograf na razstavi prisoten vsaj z eno fotografijo,” je povedala Stepančičeva.
Za Uroša Abrama, mladega profesionalnega fotografa, množična dostopnost fotografskega medija, ki je do izraza prišla zlasti na protestih, ne predstavlja velikega problema, saj zares kakovostnih fotografij ne more narediti vsakdo. “Nasprotno! Državljansko novinarstvo vzpostavlja novo paradigmo - vsi državljani postanejo novinarji, poročevalci z dogajanja.” Pravi, da se je kot fotoreporter vseskozi počutil del dogajanja. “Fotografirati sem šel z namenom; želel sem vzpostaviti neko lastno pozicijo; v tistem trenutku bi težko ostal hladen in neprizadet, skrajno objektiven. Na protestih smo bili tudi opazovalci potisnjeni v vlogo akterjev.” Borina Mišica, ki, kot sama pravi, fotografira iz veselja, zaposlena pa je pri oblikovalsko-oglaševalski agenciji, tako množičnih protestov še ni doživela. “Najbolj sem bila šokirana, ko so mimo nas, fotoreporterjev, odvihrali huligani, oblečeni v črno, povsem zamaskirani. Bili so nabiti z agresijo. Tedaj me je spreletelo: nekaj hudega se bo zgodilo. Ampak bala se pa nisem. Najbolj so mi v spominu ostali transparenti, ki so bili vsi po vrsti zelo izvirni in duhoviti. Mislim, da so protesti tudi izbruh ustvarjalnosti civilne družbe.”
Med razstavljajočimi fotoreporterji je Tone Stojko brez dvoma veteran. “Demonstracije fotografiram že od leta 1968, od študentske pomladi. Razlika? Prvič so se v Sloveniji pojavili specialci, do zob opremljeni z orodji za boj proti protestnikom; prvič se je pojavil tudi vodni top, ki sprva deluje kot grozljiva naprava. Ko pa se ga navadiš, v njem vidiš samo stroj, ki brizga vodo.” Pravi, da je bil vseskozi del dogajanja. “Proteste jemljem zelo osebno, sicer me na njih ne bi bilo. Nisem več zaposlen, zato sem na proteste šel iz lastnega vzgiba, saj so to za Slovenijo res prelomni dogodki. Poleg tega poskušam ustvariti svoj neprekinjen fotografski opus, ki se začenja leta 1968 in sega do danes.”
ROBERT ŠKRLJ
