France Prešeren bi danes z Zdravljico zaslužil 80 evrov

LJUBLJANA > V Društvu slovenskih pisateljev (DSP) so že aprila sprejeli deset zahtev za spremembe v kulturi. Med njimi so zahteve, naj država poviša delež financiranja za kulturo na 2,5 odstotka proračunskih sredstev, naj uvede ničelno stopnjo davka na knjige in naj zagotovi spoštovanje avtorskih pravic pri reproduciranju. Vedno bolj aktualne so tudi zahteve po ureditvi razmer, v katerih delujejo samozaposleni v kulturi. “Umetnost in ustvarjalci so vse bolj postali socialni problem,” je opozoril predsednik DSP Ivo Svetina. “Pisati 400 strani romana ni prostočasna dejavnost. Tudi pesniška zbirka ne nastane pod vplivom polne lune,” je dejal.

Slovenska kultura nas mora navdajati s samozavestjo, ponosom, morda celo s prevzetnostjo, saj smo ustvarili veliko, nemara celo več kot večji narodi, je poudaril Svetina. Ne smemo dovoliti, da bi se zdaj ta palača sesula. V društvu pisateljev so nekdanje ministre na pogovor povabili v želji, da bi, kot je dejal Svetina, “s skupnimi močmi vsaj skicirali novi zemljevid slovenske kulture.”

V 25 letih 14 ministrov

Razen pokojnega Rudija Šelige so se razprave udeležili vsi dosedanji kulturni ministri: Andrej Capuder, Borut Šuklje, Sergij Pelhan, Janez Dular, Jožef Školč, Andreja Rihter, Vasko Simoniti,Majda Širca, Boštjan Žekš, Žiga Turk, Uroš Grilc, Julijana Bizjak Mlakar in sedanji minister Tone Peršak. Kot je dejal Grilc, je morda prav njihovo število eden od razlogov za stanje v kulturi. V letu in pol, kolikor je v povprečju trajal mandat ministra, namreč ni mogoče izpeljati resnih sprememb.

Več nekdanjih ministrov se je dotaknilo sedanjih prekarnih oblik dela kulturnih ustvarjalcev in problematiziralo nizko plačilo, ki ga ti prejemajo. Sergij Pelhan je naredil plastično primerjavo, koliko bi z Zdravljico danes zaslužil France Prešeren. Leta 1986 bi zanjo dobil povprečno plačo, leta 1993 bi dobil polovico plače, lani bi dobil le še 80 evrov. “Mi vedno slabše plačujemo ustvarjalce. To je problem vizije,” je opozoril.

Vse države subvencionirajo kulturo, med državami pa obstajajo velike razlike, kako to počnejo, je izpostavil Vasko Simoniti. Kot je dejal, pri nas nismo selektivni in sofinanciramo vse. Simoniti bi si želel tudi več samorefleksije med ustvarjalci, saj ni vse “suho zlato”. Sprememba, ki bi jo moral doseči minister, je povišanje honorarjev za svobodnjake. “Honorarje je treba absolutno močno povišati,” se je zavzel Simoniti.

V kulturi z ramo ob rami, vendar v zelo različnih materialnih pogojih delajo kulturniki, ki so redno zaposleni javni uslužbenci, in kulturniki svobodnjaki. Andreja Rihter je zaradi tega izpostavila nujo po modernizaciji javnega sektorja. V kulturi bi bilo treba po njenem ustvariti bolj fleksibilen sistem delovnih razmerij in začeti združevati podporne službe. Jožef Školč bi namesto cenzusa za svobodnjake predlagal, denimo, da se jim status podeli za obdobje petih let. Če jim v tem času uspe zaslužiti več, kot določa cenzus, bi razliko doplačali sami.

Kultura in jezik današnjega časa

Več nekdanjih ministrov je izpostavilo, da bi morali v državi definirati, kaj na področju kulture sploh želimo, in naslovilo kritike na vlado, ki da kulturi ne namenja dovolj pozornosti. Sedanji minister Tone Peršak je menil, da del težav s financiranjem izhaja tudi iz tega, da je obseg kulturne produkcije danes bistveno večji, kot je bil takoj po osamosvojitvi. Priznal je sicer, da bi država lahko naredila več pri promociji slovenske kulture v tujini, a tudi na kulturo naslovil vprašanje, kdaj bo naredila premik pri samorazumevanju. Peršak namreč opaža, da kultura včasih še vedno govori jezik izpred 40, 50 let.

Status kulture se je po njegovih besedah do danes spremenil, drugačne pa so tudi okoliščine. “V teh okoliščinah mora biti kultura kritična refleksija te skupnosti in odnosov v njej,” je dejal Peršak.

JANA KREBELJ