Fundus je varuh zgodb, spominov ...

Najpomembnejša vloga Tatjane Kolenc nastopi med izbiranjem kostumov na začetku študija predstave in po zadnji padli zavesi, ko se vrnejo in čakajo novo priložnost: “Vsak kos nosi sled nekega obdobja, nekega igralca, nekega odra. Kar danes hranimo in varujemo, bo jutri pripovedovalo zgodbo prihodnjim rodovom.”

Takrat še v Primorsko dramsko gledališče je prišla leta 1990 in v njem preživela dosedanjo delovno dobo: “Ko enkrat stopiš skozi gledališka vrata, te prevzame. Gledališki duh te zasvoji in se ga ne rešiš več.” Najprej je skrbela za garderobo, pozneje delala kot šivilja, pred približno desetimi leti pa je prevzela skrb za gledališki fundus. “In to je moja ljubezen. Bila je ljubezen na prvi pogled.”

Fundus ni le skladišče oblačil, čevljev in najrazličnejših predmetov: “Je varuh gledališkega spomina, prostor, v katerem živijo pretekle predstave. Ko hodiš med natrpanimi obešalniki oblek, se spomniš ljudi, ki so te kostume nosili, ter predstav, v katerih so nastopali. Obleke niso mrtve. Živijo.”

Ko se predstava poslovi z odra, gredo kostumi najprej v čistilnico, nato se vrnejo k Tatjani. Pregleda jih, popiše in pospravi. Za vsako predstavo pripravi seznam kostumov in zabeleži njihovo zgodbo. Vsak kos je oštevilčen in fotografiran, podatki pa shranjeni v bazi, da je mogoče tudi čez leta ugotoviti, kakšno pot je posamezen kostum prehodil: “To ni le vprašanje reda, temveč tudi odgovornosti do prihodnosti. Želim si, da bi za tiste, ki prihajajo za mano, pustila pregledno zbirko. V njej je namreč zapisana tudi zgodovina gledališča. A hvala bogu fundus ne govori. Če bi lahko spregovoril, bi upala, da bi ostal tiho in se samo hihital. (smeh) Za njegovimi stenami je namreč toliko zgodb. Tudi takšnih, ki niso zapisane v nobeni evidenci in za katere nihče ne ve.”

Številke si je težko predstavljati: “Na enem obešalniku je lahko dvesto hlač, na eni polici pa šeststo parov čevljev, zato postane iskanje včasih zelo zahtevno. Takrat mi pomagata dobro urejena evidenca in dober spomin. Prostora sicer primanjkuje, a se od kostumov raje ne poslavljam, saj lahko pridejo še prav. Nekoč sem zavrgla ene hlače, ki so bile povsem razcapane od moljev. Nato pa je prišla kostumografinja in želela prav take. In kaj sem naredila? V smeti sem šla ponje. (smeh) Od takrat ne zavržem ničesar več.” Kot garderoberka in šivilja dobro ve, koliko dela, spretnosti in ljubezni je vloženih v posamezen kostum: “Ponovna uporaba kostumov je premišljen odnos do materialov in vloženega dela. Ni treba vedno kupovati novih stvari.” Zato ji ni vseeno, kaj se z njim zgodi, ko ga igralec zadnjič sleče.

V fundusu pa niso le kostumi, ki so jih izdelali ali kupili za gledališke uprizoritve. Oblačila prinesejo tudi ljudje: “Maturantske in poročne obleke, oblačila pokojne none … te obleke s seboj prinesejo čisto drugačno zgodovino, saj na sebi nosijo spomine resničnih ljudi. In nič ni lepšega od zadovoljstva donatorjev, ko vidijo, da je zanje pomembna obleka dobila spet nov smisel, novo zgodbo, novo življenje. Stara obleka se v novi predstavi pojavi v drugačnem kontekstu in zaživi z novim pomenom. Ima več življenj.” Tatjana pri tem tesno sodeluje s kostumografi. Skupaj pregledujejo zbirko, iščejo primerne kose in preverjajo, kaj je mogoče uporabiti. Dobro pripravljene kostumografske skice so ji v veliko pomoč, saj je jasno razumevanje zamisli ustvarjalcev izjemno pomembno.

Na nekatere kostume se naveže bolj kot na druge. Med predmeti, ki ji prikličejo posebne spomine, je tudi čelada iz predstave Avtomoto mravlje (Jože Snoj - Emil Aberšek, 1979), ki jo povezuje z enim svojih zgodnjih gledaliških doživetij še pred profesionalnim vstopom v gledališče. “Čelado sem zagledala kmalu po prihodu in se spomnila tistega prvega srečanja z odrom. Tak lep občutek nostalgije.” Tako se preteklost in sedanjost srečata v predmetu, ki bi bil za nepoznavalca le še ena čelada.

Gledališče je skupno delo številnih ljudi, ki morajo drug drugemu zaupati. “V kakih stresnih situacijah se pokaže, kako pomembno je sodelovanje med šiviljami, krojači, garderoberkami, kostumografi in drugimi sodelavci. Če si pomagamo, je vse lažje.” Ko se začnejo kostumske vaje, je tempo naporen, nepredvidljivih situacij pa ne manjka. “Takrat skušam ostati mirna, čeprav v meni morda vre. Če bi paniko še sama stopnjevala, bi bila zmeda samo večja.” Gledališče jo je naučilo prilagodljivosti in improvizacije, ki prideta prav tudi izven službe.

Ko se gledališka vrata za njo zaprejo, najraje poišče stik z naravo. Blizu so ji živali, zelišča, iz katerih ustvarja kozmetiko in zdravilne pripomočke, ter ustvarjanje z rokami. Doma ima kokoši in psa, rada barva kamenčke, veseli pa se tudi časa z vnuki. Posebno mesto v njenem življenju ima gozd. Najraje na svetu pa razvaja svojo družino.

Tudi zasebno jo privlačijo stare stvari, ki jih drugi morda spregledajo: “Ti predmeti skrivajo mnogo zgodb. Imajo ponotranjeno dušo. Nekakšen presek s preteklostjo, pomemben del kulturne dediščine.” Verjetno je zato tudi aktivna članica Trnovskih furmanov.

Če bi morala svoje delo opisati z enim samim predmetom, bi izbrala kostum kraljične: “Fundus je moje kraljestvo. Tu se srečujejo različni časi, ljudje in gledališki svetovi. In jaz jih varujem kot svojo krono.” Njegovo bogastvo je prav v možnosti, da lahko star kostum živi večno. “Zato jaz z največjim spoštovanjem skrbim, da pri tem ne izgine tisto najpomembnejše - spomin na vse, kar je gledališče že bilo, in omogočam, da bo na teh temeljih vzniknil nov smisel.” •