Galerija na otip

IZOLA> Ljubljanska ulica, na kateri ustvarjalnost brbota in se prepleta že nekaj let, je tako dobila še en prostor umetnosti.

In čeprav ga Sandra Kocjančič in Rosanna Raljević Ceglar odpirata z razstavo svojih del, to ne bo (samo) prodajna galerija. “V Sloveniji je približno 20 oblikovalcev, ki se ukvarja izključno z izdelovanjem sodobnega, avtorskega nakita. Večina nas je vključenih v Društvo oblikovalcev nakita Slovenije, doslej smo se predstavili že na skupinskih razstavah, člani pa smo imeli tudi samostojne razstave, a doslej še nismo imeli prostora, kjer bi lahko kontinuirano predstavljali svoje delo in kjer bi obenem lahko gostili tudi predstavitve tujih avtorjev,” razloge za rojstvo Taktila opiše Sandra Kocjančič. Z oblikovanjem nakita se ukvarja že poldrugo desetletje, glavna krivca pa sta dva: klobčič bakrene žice in kvačka: “Še preden sem začela hoditi v šolo, me je nona naučila kvačkati. Ob pogledu na tisti klobčič žice sem se pred približno petnajstimi leti začela spraševati, kaj bi nastalo, če se ga lotim s kvačko. Tako sem našla tehniko, ki sem ji zvesta še danes, moj glavni material pa je že dolgo srebrna žica. Večkrat ji dodajam še druge - najbolj pogosto predmete, ki so eno življenje že preživeli, ko pa jih vpletem v nakit, dobijo nov pomen.”

In četudi zveni nekoliko čudaško, drži: Sandro in Rosanno je povezala žica. Tudi Raljević-Ceglarjeva namreč nakit izdeluje iz - žice, največkrat bakrene. Diplomantka beneške Akademije lepih umetnosti, sicer po rodu iz Pulja, se je oblikovanju nakita začela posvečati pred trem leti: “Moja tehnika je drugačna kot Sandrina - žico prepletam in vozlam ter tako dobivam različne strukture in oblike. Navdih največkrat najdem v naravi - v drobnih detajlih. In potem, listi, kamni, odbleski sonca na morski gladini ... v mojem jeziku in abstraktnih formah zaživijo tudi v nakitu.”

Opažata, da Slovenci nakit dojemamo predvsem ali zgolj kot okras. “Za večino so to bižuterija ali pa zlatarski izdelki. Pri nas zbirateljev dizajnerskega nakita skorajda ni, tisti, ki ga nosijo pa so običajno precej drzni in imajo do teh kosov drugačen odnos. To zanje ni zgolj okras, ampak skorajda majcena skulptura z močnim avtorskim pečatom,” meni Kocjančičeva.

Oblikovalki iz Taktila poudarjata, da je oblikovanje nakita umetnost, saj po njuni oceni lahko tudi na tem področju avtor ustvari presežek in s poznavanjem ter raziskovanjem materiala obenem ponudi avtorsko interpretacijo. Čeprav njune izdelke velikokrat zasledimo v modnih revijah, ob vprašanju, ali modni tokovi kakorkoli vplivata na njuno ustvarjanje, odkimata. “Vsaka od naju na svoj način raziskuje material in sledi svoji poetiki. S tem, kaj so trendi, se ne ukvarjava,” pojasni Rosanna.

Za prihodnost imata, krizi navkljub, smele načrte - želita si, da bi Taktil, ki bo obenem tudi njun atelje, postal izložbeno okno ustvarjalnosti: “Želiva si pripraviti vsaj šest razstav na leto, saj se nama zdi smiselno, da tu gostiva in pokaževa pomembne ustvarjalce in skupine, ki delujejo na področju oblikovanja nakita. Trenutno se za sodelovanjem dogovarjava z muzejem Ugo Carà iz Milj, nekaj nitk pa sva razpletli tudi že v druge države. Če bo šlo vse po sreči, bi radi v prihodnjih letih v Izoli postavili na noge tudi festival sodobnega nakita,” načrtujeta oblikovalki, ki od vseh čutov najbolj prisegata na tip. “Zato sva tudi galerijo poimenovali Taktil. Verjameva namreč, da nakit, ki ga seveda vselej dojemamo z očmi, zares živi šele, ko ga začutimo - na otip.” MAKSIMILJANA IPAVEC