Gašper Tič. Pogrešamo ga že pet let.

KOPER > Spoštovane, spoštovani, kakor nam je pokazala tudi sezona, ki jemlje slovo, nas baje sploh ni malo, ki včasih bolj kakor po trdi resničnosti stopamo po mehkih spominih. Na primer: nekateri ob vstopu v koprsko gledališče še zmeraj tiho pričakujemo, da bomo vstopili v tisto staro dvorano pred prenovo, polkrožno, leseno, z ložami ... Dotrajano, že, že, a tudi polno spominov na videno, slišano, doživeto. Pomislite, kako bliskovito so v nas zbledeli tisti spletni prenosi predstav, ki so nas doleteli nedavno – in kako barv zlepa ne izgubljajo nekateri prizori iz prejšnjega tisočletja.

Takrat so profesionalne predstave v tem gledališču samo gostovale. Srednješolci pa smo sem radi zahajali tudi ob sobotnih dopoldnevih: v krožku so nam ta čarobni svet približevali samo nekaj let starejši igralke in igralci, ki so šele zares zakorakali na svojo pot.

Tudi in zlasti tisti domačin, Koprčan s črno grivo, ujeto v rep. Gašper Tič. Pogrešamo ga že pet let. Ampak še nocoj nas bo prav na tem odru spet nasmejal – z glasbeno komedijo Trio, ki je slavila na podelitvi tantadrujev pred šestimi leti.

Gašper Tič ni bil samo vrhunski igralec in neverjetno duhovit pisec z izjemnim darom za ritem in rimo. Nekega sobotnega dopoldneva nam je, skupinici srednješolcev, odločno rekel: “Danes pa ne bomo igrali, ampak gledali.” Pospremil nas je v dvorano, na otroško predstavo. Sedel je med nas, po ogledu pa nas vprašal, kako se nam je zdelo. Poslušal nas je in šele potem povedal, kaj vse se je zdelo dobro njemu. Poudaril je, da ljubiteljskega igralca, ki je upodobil glavno vlogo, spoštuje. “Ampak naredil je tudi napako,” je dodal. “Ste opazili, kako je pred otroškim občinstvom igral otroka? Igral ga je karikirano, tako kot otroke vidijo mnogi odrasli. Otroci pa danes na odru niso videli vrstnika, enega od njih, ampak čudnega starca, ki se afna. Ne pozabite: občinstvo, naj bo takšno ali drugačno, je treba spoštovati, ne podcenjevati.”

Nismo pozabili ...

V tem gledališču, ki že dve desetletji neprecenljivo prispeva tudi k vzgoji najmlajšega občinstva, tu, v rodnem Kopru, je Gašper Tič, sicer dolgoletni igralec Mestnega gledališča ljubljanskega, večkrat nastopil. Občudovali smo ga tudi v uprizoritvi Gospodične Julije, ki jo je v sezoni 2004/2005 režiral letošnji dobitnik tanatadruja za življenjsko delo Dušan Mlakar. Ob Gašperju Tiču in Nataši Tič Ralijan je igrala Petra Rojnik, ki smo jo izgubili še pred Gašperjem – in še mlajšo.

Tako spomin kakor časopisni arhiv hranita podatek, ki ga velja danes in tu spet opaziti: takrat, pred sedemnajstimi leti, smo Gospodično Julijo najprej gledali v Trstu, takoj zatem v Kopru, neinstitucionalno poletno uprizoritev na prostem so za povrh napovedali še prav tako profesionalni ustvarjalci na severu Primorske. Tri uprizoritve iste drame v isti sezoni, v isti regiji? Tečni novinar je začel klicariti naokrog in spraševati, zakaj se za naturalistično dramo iz leta 1888 nenadoma vsi zanimajo, kot da je najbolj vroč hit sezone. Zakaj so primorski dramski umetniki hkrati naskočili ubogo Strindbergovo Julijo?

To in ono so odgovorili, skušali pojasniti ... Vasja Predan, starosta slovenskih kritikov in eden naših glavnih teatrologov, ki se je poslovil nedavno, v tej sezoni, je takrat ocenil: “To, da imata dve repertoarni gledališči, ki sta si tako blizu, v isti sezoni na sporedu isto dramo, je zelo huda napaka. Razveseli lahko samo gledališke sladokusce. Včasih smo tisti, ki smo slovenski teater spremljali od zunaj, vodstva gledališč nenehno opozarjali, naj skušajo repertoarje usklajevati. In bojim se, da tudi danes dialog med gledališči stoji na zelo šibkih nogah.”

Enako je potrdil tedanji umetniški vodja novogoriškega teatra Primož Bebler: “Danes je med slovenskimi gledališči res bolj malo dialoga.”

Vodje treh primorskih teatrov so bili že tedaj načelno naklonjeni usklajevanju in sodelovanju. Tu in tam so se res povezali, pomembno vlogo je odigral tudi Primorski poletni festival, vse pogostejše so bile koprodukcije, ki so danes že samoumevne ... Najbolj pa jih je – nikakor ne samo ustvarjalcev, tudi nas, gledalce – povezal prav tale naš tantadruj. Primorska gledališka nagrada in čezmejna časopisna priloga sta si ime izposodili pri pisatelju Cirilu Kosmaču in njegovem vaškem norčku, otroku božjem, nesmrtnem junaku, enem najlepših ne samo v naši, ampak tudi v svetovni književnosti. Prav včeraj nas je spet povezoval na drugem koncu Primorske, na jubilejnem, 20. pohodu po Kosmačevi učni poti od Dolenje Trebuše do Tolmina.

Tam je bila z družino tudi pisateljeva hči Nanča Kosmač Kogej, ki jo danes pozdravljamo tu, med nami. Za prijazno soglasje, da se sme naša gledališka nagrada že dvanajsto leto zapovrstjo ponašati s Tantadrujevim imenom, se ji zahvalimo tako, kot to počnemo v gledališču. (aplavz)

Tudi njen oče je sodil med tiste umetnike, ki spoštujejo vsakršno občinstvo. Ciril Kosmač je najraje nagovarjal prav mlade. Pred skoraj pol stoletja je intervju v rubriki Barčica v Primorskih novicah sklenilo vprašanje, kaj bi pisatelj sporočil mladim; in prav je, da njegove besede slišimo tudi odrasli leta 2022:

“Prav gotovo vsi veste, da ima dan štiriindvajset ur. Vsak dan delimo na tri dele: osem ur počivamo ali spimo, da lahko drugih osem ur delamo. Ostane nam še osem ur. Tistih osem ur je pravzaprav naše življenje. To se pravi, da v počitku nabiramo moči, da lahko delamo in si s tem zaslužimo svoj kruh. Vse to počnemo zato, da lahko osem ur živimo. Zato, kadar slišite, da šola uči za življenje, to pomeni, da vas šola ne uči samo, kako boste delali, temveč tudi kako boste preživeli tistih osem ur, ki so resnično vaše. Če tistih osem ur ne boste znali lepo preživeti, bo vaše življenje prazno. Zato pa morate v šoli prav tako poslušati, kadar vas učijo o lepoti pokrajine in o drevesih in o cvetju; kadar vas učijo, kako je treba brati knjige, kako je treba gledati sliko, kako poslušati glasbo. Če se boste tudi tega naučili, potem boste po počitku in vestno opravljenem delu svojih osem ur napolnili z lepoto in živeli kot resnični ljudje.”

Hvala.