Temačen in istočasno samoironičen pogled na generacijo Z

Vse, kar je narobe s tabo Urše Menart je predvsem zgodba o posebnem prijateljstvu, hkrati pa logično nadaljevanje njenega celovečernega igranega prvenca Ne bom več luzerka, v katerem je pod drobnogled vzela generacijo slovenskih milenijcev, razpetih med negotovo prihodnostjo doma in iskanjem novih priložnosti v tujini. Tokrat se Menart osredotoči na nekoliko mlajšo generacijo Z, ki ima izkušnjo življenja v tujini že za seboj, a se tako doma kot na tujem še vedno počuti osamljeno, nerazumljeno in nezaželeno. Če je njen prvenec govoril predvsem o generaciji milenijcev, ki se poskuša postaviti na noge po zaključku študija, se drugi celovečerec sprašuje, kako v današnjem svetu, prepredenem z vseprisotnostjo in navidezno povezanostjo na družbenih omrežjih, sploh vzpostaviti pristen odnos.

Po materini smrti je zazevala še večja praznina

V ospredju zgodbe je petindvajsetletna Maruša (Anuša Kodelja), ki se je iz Berlina vrnila v Slovenijo (domačo Goriško?), da bi skrbela za hudo bolno mater, ki je naposled izgubila bitko z rakom. Po njeni smrti ji ostane le še prikupna materina jazbečarka Billie, zvesta spremljevalka, ki ji kot senca sledi na vsakem koraku. Maruša se nato začasno, za nekaj dni preseli k odtujenemu očetu (Matija Vastl), ki si je že pred leti ustvaril novo družino, s katerim ne najde skupnega jezika, prav tako ne z nekdanjo prijateljico. Maruša, ki ima za seboj še propadlo zvezo iz Berlina, se tako znajde v nekakšnem življenjskem brezvetrju, čustveni praznini, ki je ne zna zapolniti.

Med urejanjem birokratskih zadev, povezanih z materino smrtjo, pa njeno pozornost na družbenih omrežjih vse bolj začne “pleniti” Alja (Klara Kuk), slovenska medicinska sestra in vplivnica, ki živi v majhnem obmorskem kraju na severu Nemčije. Alja na spletu z mešanico črnega humorja, ironije in samopomilovanja dokumentira svojo izkušnjo spopadanja z neznano “boleznijo”, Maruša pa v njej prepozna sorodno dušo, nekoga, ki svet doživlja s podobno mero razočaranja, cinizma in nezaupanja. Začneta si dopisovati in med njima se hitro splete zaupen odnos. Ko se Maruša odloči vrniti v Berlin, svojo pot podaljša do Alje, s katero preživita novoletne praznike, njuno prijateljstvo pa se še bolj poglobi oziroma “zakomplicira”.

Izvrsten črnohumoren scenarij, ki razbija tesnobno vzdušje

Drugi Menartin igrani celovečerec, ki ga učinkovito dopolnjuje sugestivna, hladna fotografija Roya van Egmonda, je čustveno intenzivno potovanje v temnejše plati zgodnje odraslosti, zaznamovane z osamljenostjo, odtujenostjo in nerazumevanjem okolice. Tesnobno vzdušje skozi celotno dogajanje izvrstno razbija ciničen, črnohumoren scenarij, pod katerega se prav tako podpisuje Urša Menart. Prav ta obešenjaški humor pa je tudi eden ključnih skupnih imenovalcev Maruše in Alje, kemija med osrednjima igralkama pa je osrednje gonilo celotnega filma.

Menartini (anti)junakinji Maruša in Alja, ki sta ju zelo prepričljivo upodobili Kodelja in Kuk ter za svoji vlogi na letošnjem Festivalu slovenskega filma prejeli vesni za najboljšo glavno oziroma stransko žensko vlogo, sta vsaka na svoj način nekakšna moteča, “neprilagojena” tujka v okolju. Obe iščeta sami sebe, toda vsaka na svoj način. Medtem ko se Maruša zateka k cinizmu, samoironiji in zavračanju bližnjih, Alja svojo “identiteto” gradi na družbenih omrežjih.

Prav skozi Aljin lik Menart najbolj neizprosno razgali tudi temnejšo, skoraj patološko plat sodobnega hlepenja po pozornosti, ki lahko preraste v samouničevalno potrebo po tem, da bi bili opaženi, razumljeni in ljubljeni. V tem pogledu film mestoma prikliče v spomin norveško absurdistično črno komedijo Sick of Myself (Bolna punca), v kateri se potreba po pozornosti in priznanju sprevrže v groteskno obliko avtodestrukcije. Menart je sicer bolj blaga, a nič kaj manj učinkovita v podčrtanju izkrivljenih poti za iskanje pozornosti. Toda osrednji poudarek njenega drugega celovečerca je drugje. V tem, da je včasih prav sprejemanje vsega tistega, kar je z drugim “narobe”, prvi korak k resničnemu prijateljstvu. •