Odiseja za vse čase

Gibljive slike
, posodobljeno: 21. 08. 2026, 11:50

Kako je prekaljenemu filmskemu režiserju Christopherju Nolanu s predelavo 3000 let stare epske pesnitve uspelo obnoreti generacijsko zelo raznoliko občinstvo ter ustvariti svoj najdobičkonosnejši film doslej?

Odiseja za vse čase

Odisej Christopherja Nolana je precej bolj introspektiven lik, ki ga razžira občutek krivde zaradi svojih nečednih preteklih dejanj.

Foto: Universal Pictures

Odiseja je samo v otvoritvenem koncu tedna (17. - 19. julij) v kino blagajne po svetu prinesla 264 milijonov dolarjev, v manj kot mesecu dni pa več kot milijardo ameriških dolarjev, s čimer je prehitela do pred tem največji kino hit Christopherja Nolana - Batmana. Naval je bil tudi v slovenskih kinematografih, kjer se je Odiseja po prvem tednu predvajanja povzpela na prvo mesto lestvice najbolj gledanih filmov v letošnjem letu, a ji je trend kasneje malce skazil najnovejši film iz franšize Spider-Man s Tomom Hollandom v glavni vlogi. Ta je tudi eden od osrednjih likov Nolanove različice Odiseje (Telemah) in v kombinaciji z Zendayo (Atena) magnet za mlajše občinstvo in verjetno tudi eden od razlogov priljubljenosti Odiseje pri mlajšem občinstvu. Holland je namreč zaradi svoje močne prezence na tiktoku zelo prepoznaven igralec pri mlajših generacijah, predvsem pa je Spider-Man: Brand New Day že sedmi film iz Marvelovega filmskega univerzuma, v katerem je Holland odigral glavno vlogo “človeka-pajka”. Ob njegovem boku ga že četrtič v Spider Man franšizi spremlja igralka Zendaya (MJ), ki čeprav nima svojega uradnega profila na tiktoku, je s številnimi viralnimi vsebinami na tem družbenem omrežju še bolj popularna od Hollanda.

Precej “zvit” igralski izbor

Skratka, zdi se, da gre za zelo pretehtano izbiro casting direktorja Johna Papsidere, sicer stalnega Nolanovega sodelavca za to področje že od Mementa dalje, ki je v tokratni igralski nabor, denimo, vključil tudi reperja Travisa Scotta (vloga slepega barda), ki ima največji doseg na tiktoku med nastopajočimi v Odiseji. Še vedno ima na tiktoku precejšen odmev nekdanji Nolanov Batman in krvoses iz sage Somrak Robert Pattinson, ki v Odiseji igra ošabnega in sluzavega Penelopinega (Anne Hathaway) snubca. Na drugi strani pa v Odiseji srečamo številne zrele, igralske težkokategornike, ki so si svoje ime zgradili že v času pred družbenimi omrežji. V prvi vrsti so to: dolgoprogaš Matt Damon v vlogi Odiseja, eterična Charlize Theron kot Kalipso, Samantha Morton kot diabolična Kirka ...

Toda Papsidera in Nolan sta bila tudi tarči precejšnjih kritik z desne politične hemisfere zaradi zelo “eksotičnega” igralskega izbora. Največ polemik je povzročila izbira Lupite Nyong'o za vlogo Lepe Helene, češ da je izbor temnopolte igralke za eno najbolj znanih žensk antične grške mitologije zgodovinsko oziroma kulturno neustrezen. Druga tarča je bil Elliot Page (prej Ellen Page), ki v filmu igra mladega grškega bojevnika. Veliko kritik pa je letelo tudi na odsotnost grških igralcev in grščine - v filmu jo slišimo samo enkrat in zelo na kratko. Nolan je kritike označil za “nepomembne”. Pojasnil je, da je želel antični svet prikazati bolj prizemljeno in dostopno sodobnemu občinstvu ter se izogniti predstavam o antiki, ki temeljijo bolj na sodobnih predsodkih kot na samem Homerjevem besedilu.

Nolan si je dovolil precej svobode

V katero smer pa Nolan pravzaprav zapelje zgodbo? Čeprav se Odiseja Christopherja Nolana v osnovi dokaj “drži” Homerjevega epa, si je Nolan dovolil tudi precej prikrojevanja. Klasični filologi se večinoma strinjajo, da film ohrani osrednjo zgodbo in njeno nelinearno pripoved, like in teme, obenem pa si vzame precej ustvarjalne svobode. Nolan tako ohrani temeljno zgodbo - Odisejevo vračanje domov k ženi Penelopi in sinu Telemahu na Itako po padcu Troje, polno najrazličnejših preizkušenj in dobrih/slabih odločitev, vendar jo interpretira bolj skozi psihološko, posttravmatsko stresno motnjo in manj skozi mitološko prizmo.

Nolanov Odisej ni zviti lisjak z dvomljivimi moralnimi vrlinami, ampak je človek, ki ga razjeda občutek krivde zaradi številnih sprejetih napačnih odločitev (predvsem dogajanje v Troji in plenjenje). Razžira pa ga tudi spoznanje, da je njegov svet (in tudi naš današnji, aludira Nolan) ujet v začarano spiralo nasilja, ki ji ni videti konca. Ne preseneča Nolanova odločitev, da iz zgodbe z izjemo Atene, ki Odiseja na njegovi poti lastnega samospoznanja spremlja kot nekakšna senca oziroma bolj notranja vest, izvzame bogove, ohrani pa številne preostale mitološke like, kot so: kiklop Polifem, (oglušujoče) sirene, Kirka, Kalipso, mrtvi v (dunovskem) Hadu. Veliko svobode si je dovolil pri dogajanju okoli trojanskega konja, ki ga Homer v Odiseji omenja le mimogrede, dejansko pa ga podrobneje opiše Vergil v Eneidi, doda pa tudi lik Sinona, ki ga pri Homerju sploh ni, temveč izvira iz poprej omenjene Eneide. Izpustil je tudi eno od najbolj znanih epizod Homerjevega epa - srečanje s princeso Navziko in njenim ljudstvom Fajaki. Svoj pečat je Nolan pustil tudi na koncu, predvsem z močnim premislekom o neskončni verigi nasilja ter odločitvijo, da vladanje prepusti sinu Telemahu.

Nekdanja Jugoslavija kot antična Grčija

Homerjeva Odiseja je v preteklosti navdihnila številne filmske in televizijske priredbe, od razmeroma zvestih adaptacij do sodobnih interpretacij. Eno od najbolj znanih klasičnih filmskih predelav je posnel Mario Camerini leta 1954, v katerem je Odiseja upodobil Kirk Douglas, Silvana Mangano pa je igrala Penelopo in Kirko. Od televizijskih predelav velja omeniti osemdelno italijansko nadaljevanko Odissea iz leta 1968. Večino eksterierjev so namreč posneli v Jugoslaviji, v vlogi Odiseja pa je nastopil tedaj najbolj vroči jugoslovanski igralec Bekim Fehmiu, med režiserji je bil tudi velikan italijanske giallo grozljivke Mario Bava. Leta 1997 je Andrej Končalovskij režiral dvodelno miniserijo The Odyssey z Armandom Assantejem v glavni vlogi. Od novejših priredb ne gre pozabiti tudi odbite različice bratov Coen O Brother, Where Art Thou?, ki sta zgodbo postavila na ameriški jug v 30. letih 20. stoletja in je zelo svobodna ter humorna reinterpretacija Odisejevega potovanja. •

Vse skupaj pa je, kot se za Nolana spodobi, zapakiral v vrhunski obrtniški paket, ki kljub dolžini (skorajda tri ure) ne izgubi na napetosti. Levje zasluge za to gre pripisati Nolanovi zapriseženosti k analognemu režijskemu pristopu (v celoti je posneta na film), resničnim učinkom s čim manj računalniške postprodukcije, ki posledično rezultira v zelo realistični filmski izkušnji. Kot intermezzo: tokrat naj bi Nolan še posebej namučil Odisejeve veslače (med njimi je bil tudi Slovenec Andrei Lenart), ki so kakopak snemali v resničnih pogojih na obalah Škotske in pri tem so nekateri skupili morsko bolezen. Določeni prizori slabosti so se nato s privoljenjem znašli tudi v filmu. Nolan pa je pozneje povedal, da so bili to celo nekateri njegovi najljubši posnetki.

Pika na i celostni nolanovski filmski izkušnji in njegovemu izrazitemu občutku za realizem je nedvomno filmski format, v katerem je snemal. Nolan je namreč že od Viteza teme leta 2008 posamezne dele svojih filmov snemal s 65-mm IMAX-kamerami, ki zaradi velikega formata negativa omogočajo izjemno detajlno sliko. Pri Odiseji je šel še korak dlje: celoten film je posnel s 65-mm IMAX-kamerami, za bolj intimne in detajlne prizore pa je bila razvita tudi posebna, tišja različica kamere. Takšen format je mogoče v Evropi predvajati le v peščici kinematografov (v Sloveniji ne, v Cinestar Areni v Zagrebu pa predvajajo digitalni Imax format), kjer je možno Odisejo doživeti v njeni polni vizualni razsežnosti - kot skorajda fetišistično, maniakalno nolanovsko slavljenje analognega filmskega formata.