Škrlatno upanje
Škrlatni hibiskus je prvenec nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adiche. Čeprav je zgodba, ki jo pripoveduje, grenka in trpka, je vendarle tudi polna upanja, tako za pripovedovalko Kambili kot tudi celotno nigerijsko družbo.
Premožna nigerijska družina z dvema otrokoma je vsaj na videz popolna. Ugleden oče, delovna mati in dva odlična najstnika sta vzor vsem družinam v domači cerkvi. Nikoli ne zamudijo obhajila, vedno so pri maši v prvih vrstah, otroka sta odličnjaka in najboljša med vrstniki. Vendar, tako nam je jasno vse od prvih stavkov romana, nič ni tako popolno, kot se zdi na prvi pogled.
Ozadje družinskih odnosov spoznavamo skozi oči petnajstletne Kambili. Sramežljivo dekle se ne sooča s tipičnimi težavami slehernega nigerijskega najstnika. Shrambe v njihovi veličastni hiši so polne dobrot, elektrike nikoli ne zmanjka in vode je na pretek. Kambili in njen brat Jaja bi morala biti srečna. Pa nista. Tako kot ni srečna njuna mati. Srečen ni niti oče, ki se najbrž niti ne zaveda, da povzroča trpljenje celotni družini.
Zaradi njegovega verskega fanatizma in nasilja živijo odrezani od sveta. Vse do nekega trenutka, ko brata in sestro po spletu naključij na svoj dom odpelje očetova sestra Ifeoma, vdova s tremi otroki. Teta je profesorica na fakulteti, a se mora za obstoj svoje družine močno truditi. Bencina ni nikoli dovolj, vodo je potrebno vsak dan prinesti v hišo, zmanjkuje denarja celo za mleko v prahu, banane so vsak dan dražje, nad njimi pa neprestano visi grožnja, da bo Ifeoma ostala brez službe. Vendarle pa v njihovem skromnem domu Kambili in Jaja spoznata, kaj pomeni kanček svobode, družinska toplina in spoštovanje drug drugega. Tam odkrijeta škrlatni hibiskus, simbol svobode in upanja, ki se pojavlja vse do zadnjih strani romana.
V romanu se prepletajo številna nasprotja, prek katerih spoznavamo večplastnost nigerijske ali kar celotne afriške družbe. Na eni strani imamo tradicionalno afriško čaščenje narave, ki ga še vedno prakticira najstarejši član družine, dedek Nnukwo, na drugi strani pa stoji očetov fanatični katolicizem, ki povzroča veliko gorja in ran. Vmes pa je teta Ifeoma, ki je resda verna katoličanka, a to ne pomeni, da ne moli in prepeva v igbojščini, ne nosi šminke ...
Škrlatni hibiskus ni vesel roman, slog Ngozi Adichijeve oziroma Kambilin glas je oster in iskren, tudi ko gre za krute prizore mučenja in kaznovanja. Ne, to ni zgodba o srečnih ljudeh, je zgodba o življenju v vseh njegovih oblikah. Nekatere ljudi bolj tepe, druge manj, a sporočilo je jasno: na svoje noge se lahko postaviš le sam in seveda s pomočjo družine.
Chimamanda Ngozi Adichie se je rodila leta 1977 v Nigeriji. Pri 19. letih je odšla študirat v Združene države Amerike. Trenutno je njeno življenje razpeto med tema dvema državama.
Škrlatni hibiskus je njen prvenec iz leta 2003, s katerim se je prikupila tako bralcem kot tudi kritikom. Še večji uspeh je doživela z drugim romanom Polovica rumenega sonca, v kateri opisuje genocid v Biafri v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je v Nigeriji divjala državljanska vojna. Zanj je prejela nagrado orange, leta 2013 pa so po njem posneli tudi istoimenski film s Thandie Newton v glavni vlogi.
Tudi tretji roman, Amerikanka, ki se osredotoča na vprašanje vključenosti tujcev, Afričanov, v zahodno družbo, ni ostal neopažen, saj je zanj prejela številne nagrade. Oba romana sta, tako kot esej Vsi moramo biti feministi, izšla pri založbi Sanje.
