Neprepričljiva zgodba o “izumljanju” Anthonyja Bourdaina

Zgodba črpa iz Bourdainovega najbolj vplivnega avtobiografskega dela Kuhinja: strogo zaupno: prigode iz kulinaričnega podzemlja (2000), knjige, ki je anonimnega newyorškega kuharja izstrelila med literarne in pozneje televizijske zvezde. Prav zaradi te knjige je Bourdain dobil priložnost, da je zapustil kuhinjo, ki je bila njegov edini naravni habitat več kot 20 let, in jo začel opazovati od zunaj - najprej in najbolj odmevno na programu Travel Channel prek prelomne popotniško-kulinarične serije Anthony Bourdain: No Reservations, pozneje pa na CNN s serijo Anthony Bourdain: Parts Unknown.

Matt Johnson se je skupaj s soscenaristi Matthewom Millerjem, Toddom Bartelsom in Loujem Howom zakopal v začetne dele Bourdainovega “kulinaričnega, literarnega memoarja” ter jih precej po svoje preoblikoval v veliko bolj klasično zgodbo o odraščanju in iskanju samega sebe.

Na začetku si scenaristi tudi sposodijo citat iz omenjene knjige, ki se glasi: “Če moram biti iskren, sem bil zgolj nesrečen, razvajen, narcisoiden, k samomoru nagnjen in nepremišljen mladi bedak, ki bi potreboval kakšno pošteno brco v rit,” toda spregledajo nekaj stavkov prej. “Nesrečno zaljubljen sem leta 1973 srednjo šolo končal leto prej, da bi lahko na kolidžu Vassar sledil predmetu svojega poželenja; verjemite mi, manj ko se govori o tem obdobju mojega življenja, bolje je.”

Neuslišana ljubezen
kot sprožilec

Osrednja zgodba se namreč začne takoj vrteti okoli njegove tedanje velike (v filmu neuslišane) ljubezni - Nancy Putkoski -, ki je v uvodnem delu knjige Bourdain skorajda ne omeni (ji pa posveti celotno knjigo), ampak zelo živo, sočno in brez dlake na jeziku veliko več opisuje delo v kuhinji med študijsko pavzo, z vsemi njenimi posebneži vred, ter sproščeno, hedonistično življenje izven službe v Provincetownu na Cape Codu v poletni sezoni v zgodnjih 70. letih minulega stoletja.

Ta drugi del je režiserju s scenaristično ekipo sicer uspelo precej dobro pričarati, saj v filmu dobro ujamejo ta nomadski, hipijevski duh in divji, nepredvidljivi življenjski slog sezonskih delavcev. Tu še posebej blesti odkačeni Leo Woodall kot Bourdainov sodelavec v kuhinji in pajdaš na raznoraznih žurkah, ki, ko se pojavi, popolnoma zasenči glavnega igralca Dominica Sesso. Mladi ameriški igralec je namreč ves čas v nekem krču in ne izžareva nikakršne karizme, ampak ustvarja vrsto neprepričljivih prizorov zatrtih čustev in lesenih reakcij kot posledico zagonetnega odnosa z Nancy (Emilia Jones), ki je v filmu sprožilec za vse Bourdainove premike, odločitve in laži. Med drugim ji natvezi, da je prišel v Provincetown zaradi raziskovanja za svoj književni prvenec v sklopu štipendijskega programa, pri katerem pa je izvisel.

Neprepričljiva transformacija

V filmu Sessi precej zmanjka tudi pri izražanju pristnega entuziazma nad delom v kuhinji, saj, kot piše Bourdain v knjigi, se v Provincetownu usodno poveže s svetom restavracij in kulinarike. Poti nazaj ni bilo. V tistem kaosu majhne in preproste ribje gostilne s kreolskimi, portugalskimi vplivi, polne alkohola, kokaina, seksa, mladi Bourdain ugotovi, da je kulinarika njegova strast in življenjski cilj. Kuhinja ga prizemlji in na stranski tir postavi njegovo samozagledanost, razvajenost, narcisizem. Tega prehoda v Sessi, žal, ne zaznamo. Precej neposrečeno so v film vpeljali tudi lik tedanjega Bourdainovega “angela varuha” in mentorja Howarda Mitchama, ki ga preveč idealistično in pokroviteljsko odigra Antonio Banderas.

Film nam tako pokaže, kako je Bourdain pristal v kuhinji. Manj prepričljivo pa pokaže, kako je ta postal Bourdain, kot ga poznamo. Kot samosvojega in kritičnega “gonzo” televizijskega avtorja, ki na ekrane ni prinašal znanih dejstev in idealističnih kulis, ampak je venomer iskal tisto, kar se skriva za njimi. Hrana je bila le medij za spoznavanje bogate, kompleksne zgodovine krajev, ki jih je obdelal. •