Glasba kot blaženo dejstvo čistega in finega

TOLMIN > Seveda smo takoj, ko tišino prebode zvok, v območju čudeža. Ta čudež je frekvenca, vibracija, utrip. Ko se snov spreminja v gibanje, ko snov postane gibanje, se nam zgodi koiné, starogrška, antična lingua franca, ali če povemo preprosto, zgodi se nam skupni jezik, nekaj, kar doseže vsakogar. Glasba, skupna govorica človeštva. Če je jezik orodje sporazumevanja, je glasba njegova koiné - skupni jezik, ki ne potrebuje prevajalca.

V zgodovini civilizacij so bili trendi očiščevalni. Glasbo je bilo treba zreducirati na najširšo sprejemljivo skupno raven, na zakonitosti in kompromise, ki so le v posameznih delih prebijali kanonske temelje. Imenitno dejstvo. To je predelalo šum v ton, kaos spremenilo v kompozicijo, vse pa je rodilo organizirane koncepte in njih mnoge variacije. Glasba je postala blaženo dejstvo čistega in finega - čipka šuma.

Na neki točki se je proces ustavil in, glej ga zlomka, v svet glasbe so vdrli anarhisti in spet vse obrnili na glavo. Ni treba daleč nazaj, samo do raznih avantgard prejšnjega stoletja. Potrebno je omeniti vsaj dva “razgrajača”, očeta konkretne glasbe Pierra Schaefferja, kjer demokratično avtonomijo v svetu glasbe dobi vse, kar lahko zaznamo z ušesi, in Karlheinza Stockhausna, ki je odprl rudnik sintetičnih, elektronskih zvokov.

SDKoncert, ki se je zgodil minulo soboto na festivalski podlagi cikla Sočnih zGODB in v organizaciji Zveze Mink Tolmin, ki utripa in širi meje glasbene umetnosti, pooseblja pa jo Janez Leban, smo lahko zgornje teze dodobra preverjali. TEPIH, ki je nastal iz sodelovanja glasbenikov v mednarodnem kolektivu Šalter Ensemble, je v Tolmin tokrat prišel kot trio. Švicar Gaudenz Badrutt ima v rokah elektroniko, Tomaž Grom je kontrabasist v pomenu vseh širokih možnosti svoje lesene skrinje s štirimi strunami, domačin Samo Kutin pa čara zvoke s hurdy-gurdyjem.

Glasba, ki jo je trio izvedel, se dopolnjuje z zgornjim razmišljanjem, hkrati pa ga tudi nadgrajuje. Ni več cilj destrukcija zvoka na njegovo prvobitnost, kozmično samoniklost, v smislu nazaj k izvirom, ne, ta zvok, ki je v osnovi razbremenjen karšnih koli omejitev, je že del koncepta in strukturni element kreiranja modernega izraznega sveta improvizirane, iz notrine navdahnjene skupinske igre vseh sodelujočih. Je tudi popolno sožitje elektronike in akustike, pomiritev med “plastiko” in naravo, izraz časa in trenutka tu in sedaj.

Val lovi val, poetično sintetizirano v valovival, če si sposodim izraz pesnika Andreja Lutmana, je opisna metafora dogodka. Celotna kompozicija temelji na sinusni paradigmi, na vzponih in padcih, na huronskih erupcijah in blagih pomiritvah, vztraja na principu valovanja, ki se poganja samo v sebi, kot morje. Ali povedano še bliže bistvu, muzika bazira na naravnem (u)tripu, na ritmu vdiha in izdiha. In če smo še patetični, tudi na filozofski premisi biti ali ne biti. V glasbi: zveneti ali molčati. •