Glasba, stkana iz življenja

S koncerti v Leirii, kjer je vodila mojstrski tečaj na konservatoriju De artes Orfeao, Kopru in Postojni je Aleksandra Pavlovič, znana tudi kot izvrstna klavirska pedagoginja, predstavila svoj novi projekt, solistični recital, ki se je - kot je sama povedala v kratkem komentarju na začetku koncerta - rodil povsem spontano: “Začutila sem, da je prišel čas, ko moram - potem ko sem veliko let koncertirala v duu z violončelisti, pevci, violinisti in drugimi glasbeniki - tudi sama kaj zaigrati in se nehati skrivati za raznimi solisti. Ko sama koncertiram, moram pač vso odgovornost prevzeti samo nase; za tako izpostavljanje pa si je treba vzeti čas, ki ga je meni vedno primanjkovalo. Daleč od tega, da bi podcenjevala komorno muziciranje, prav nasprotno, v njem moraš zelo dobro podpreti solista, da pride do izraza, ampak obenem zanemarjaš svoj solistični razvoj, kar v končni fazi lahko pripelje do tega, da tudi spremljaš slabše.” Spodbuda je prišla iz čisto posebne zgodnje Bachove partiture, ki jo je odkrila po naključju. Capriccio Sopra la lontananza del suo fratello dilettissimo je namreč čisto programsko delo, ki v svojih naslovih in komentarjih opisuje povsem človeške lastnosti in čustva, kar je za Bacha zelo presenetljiva izjema. To je pianistko spodbudilo, da je celoten koncertni spored stkala iz partitur, ki jih prepleta življenje. Od ganljive Bachove partiture, polifone, a zelo čustvene in v sebi čiste, do Variacij na Corellijevo temo poznega Rahmaninova, ki razmišlja o smrti in vstajenju, preko čisto čutnih doživetij v treh Debussyjevih Preludijih iz prvega zvezka, do nežnega trpljenja, kakršnega je v zgodnjem obdobju ustvarjanja Rahmaninovu povzročala ljubezen, v treh Preludijih iz opusov 23 in 32 ter Majnicah. Ljubezen, kot sestavni del in gonilna sila življenja od zgodnje mladosti do smrti, je tako rdeča nit koncertnega sporeda, ki ga je Aleksandra Pavlovič predstavila z neverjetno zrelostjo, briljantno virtuoznostjo in ganljivo čistostjo, čeprav smo njeno pravo umetniško moč znatneje zaznali v drugem delu sporeda, ko je tudi sama malo bolje začutila stik z občinstvom, ki ga je običajno prav na domačem odru najteže vzpostaviti. Še zlasti, ko se dvorana v neurju, ki je tistega dne divjalo po Primorskem, ni uspela napolniti več kot do polovice. A sprejem je bil kljub temu zelo topel in spoštljiv, občinstvo pa ni skrivalo navdušenja.

Zato res škoda, da turneja ni bila malo daljša. Morda pa kmalu pride nova!?

LEA HEDŽET,

Radio Koper