Glava mora biti svobodna!

> “Veliko ime. Legenda. Car!” Ko vaše ime slišijo glasbeniki, je najpogostejši odziv veliko spoštovanje. V resnici o vas zelo malo vemo. Zakaj?

“Mogoče, ker se spreminjajo generacije in čas gre naprej, jaz pa sem malo v Sloveniji. Enkrat na leto pridem v Izolo in še enkrat kam drugam. Od nekdaj živim v tujini. Z 19. leti sem šel v Gradec.”

> Potem pa v ZDA. Ko ste šli študirat ne sloviti kolidž Berklee, to še ni bilo tako običajno.

“Iz Slovenije sta šla pred menoj še Lojze Krajnčan in njegov brat Dominik. Ne, res nas ni šlo veliko na Berklee, pa sploh v Ameriko. Pred tem je bila v ZDA starejša generacija glasbenikov, Jože Privšek in drugi ...”

> Kako pomembna je bila Amerika na vaši poti? Jure Pukl, vaš učenec, je nedavno v intervjuju dejal, da je New York še dandanes zelo pomembna točka za glasbenike.

“Soglašam. Mlajša generacija glasbenikov ima srečo, da lažje potuje, kakor smo mi, tudi iz finančnih razlogov. Študij in bivanje v 'velikem jabolku' te kot človeka in glasbenika spremeni. Postavi te v določeno ogrodje in kar naenkrat začneš kot glasbenik drugače delovati - ne zgolj muzikalno, spremeni se tudi tvoj odnos do glasbe.”

> Je pri tem prisotnega več strahu ali navdušenega vznemirjenja?

“V New Yorku je vse to prisotno. Ko si tam, iz tebe potegne vse - dobre in slabe plati. So visoki vrhovi in tudi grobi padci, kajti ko tam živiš, se veliko dogaja prav v tebi, v človekovi notranjosti, kar te spremeni.”

> Kako se to pozna v glasbi?

“Ko je človek v New Yorku, ga prevzame takšna energija, da se vsak dan ukvarja z glasbo. Stoodstotno. To ni nekaj na pol. Ko dan prej slišiš nekoga igrati ali pa si sam del kakega sessiona, naslednje jutro vstaneš in delaš na tem. Ker želiš postati boljši glasbenik. To je bistvo. Ne greš tja, da bi postal nekdo, ampak da bi iskal samega sebe. In to se dejansko dogaja.”

“Videl sem več glasbenikov, ki resnično prodajajo glasbo, in mnoge druge, ki jo ustvarjajo, ne da bi razmišljali o tem, ali jo bo kdo kupil. Sam se družim s tistimi, ki glasbo ustvarjajo.”

> Kateri so bili vaši vrhunci v prvih tridesetih let iskanja? Eden najbolj znanih je gotovo nastop z Jonom Hendricksom, utemeljiteljem vokalizma, za Billa Clintona ...

“Vsaka življenjska doba ima različne vrhunce. Ko sem bil mlad, smo s takratnim kvartetom Toneta Janše uspeli igrati in snemati z legendarnim trobentačem Woodyjem Shawom. To je bila zame neverjetna izkušnja. Bilo je pred mojim odhodom v Ameriko, star sem bil 23 let, in zdelo se mi je, da sanjam. V New Yorku so bila posebna izkušnja in svojevrsten vrhunec srečanja z velikani jazza, ki smo jih dotlej videvali zgolj na ovitkih plošč in o njih brali. Taka sta bila Jon Hendrix in Lionel Hampton, vibrafonist in vodja big banda, s katerim sem igral eno leto. V slovenskem okolju je bilo zame pomembno snemanje plošč s slovenskimi ljudskimi skladbami.”

> Ti plošči sta bili zelo odmevni. Prišli sta med poslušalce ...

“Ja, škoda, da se danes cedeji ne prodajajo več tako, kot so se včasih. (smeh) To je bil krasen projekt, ki ni nastal iz ideje, da ga moram narediti, ampak je nastajal počasi. In bil je zame tudi eden izmed vrhuncev.”

> Po ZDA ste se najprej ustalili v Veroni, kjer ste tudi poučevali, nato pa pedagoško pot nadaljevali v Gradcu.

“Ko so glasbeniki mlajši, se osredotočijo na igranje, kasneje pa je poučevanje nekako naravna pot.”

> Je druga naravna pot ulica?

(Smeh)

> Prav Jure Pukl je nedavno dejal, da je preživeti z jazzom pri nas domala nemogoče, če nisi pripravljen sprejeti ogromno kompromisov.

“Morda ni povsem nemogoče, a odločitev za poučevanje je najbrž nekoliko povezana tudi s starostjo. Ko pride človek do 45. leta, začne razmišljati, da bi bilo dobro imeti kak reden dohodek. Sploh če ima družino. Vendar poučevanje sodi tudi h generalnemu razvoju glasbenika. Ko imaš kaj povedati, lahko to predajaš naprej. Svoje izkušnje, ne zgolj znanje, predajaš študentom.”

> Na jazzovskem oddelku na akademiji poučujete jazz improvizacijo. Marsikdo ima predstavo, da se tega ne poučuje, da se improvizacija kar nekako zgodi. Ni tako, mar ne?

“Ni. Improvizirano igranje je disciplina, kakor je, denimo, interpretacija besedila. Lahko interpretiraš poezijo. Če pa svobodno govoriš, potrebuješ besede, besedni zaklad, sintakso ... Kako povedati - to je improvizacija. Govoriš s svojimi besedami.”

> Kaj pa razlika med improvizirano in eksperimentalno jazzovsko glasbo?

“Zame je glasba eno veliko področje, v katerem imaš mnogo različnih možnosti. Bistveno je, da jih ne pospravljamo v predale. Pomembno je ostati v razmišljanju svoboden. Žalostno je, da že glasbeniki sami delijo ustvarjalnost: 'mainstream' jazz dajejo v en predal, v drugega improvizirano glasbo, v tretjega ... V resnici vse to lahko ...”

> ... prehaja.

“Ja, prehaja eno v drugo. Ampak za to mora biti glava svobodna. Tudi tega sem se naučil v Ameriki. Moram reči, da se mi zdi predalčkanje posledica evropskega mišljenja, želje, da bi lahko potem vse to analizirali: ali je to mainstream jazz ali stari ali novi jazz? Ali igraš standarde ali svojo glasbo? Zame ni teh predalov. Klasičen primer tega, o čemer govorim, je koncert v Izoli z Emilio in Neviom. Vsak prihaja iz svojega kota in dobimo se na sredini. Skupaj igramo in kajpada marsikaj improviziramo.”

> A čeprav ne marate tako imenovanih predalov, boste morali na spletni strani, ki jo pravkar na novo postavljate, gotovo zapisati, kakšno glasbo igrate. Kdo ste. Sebe boste morali stlačiti v nekaj ključnih besed. V katere?

“Počutim se sodoben glasbenik. Mogoče se gibam v glasbenem okolju tako imenovanega mainstream jazza, a nisem nekdo, ki bi igral izključno določeno glasbo in ne bi mogel tega preseči. Teh omejitev nimam.”

> Kateri sodobni glasbeniki vas danes navdušujejo?

“Trenutno igram veliko hammond orgle in poslušam sodobne organiste, kakršni so Larry Goldings, Joey DeFrancesco, Ross Stanley ... To so kolegi, ki jih srečujem, ko igram naokoli.”

> Kaj pa mladi? So med vašimi študenti glasbeniki, ki jim je zares uspelo?

“Uf, bi jih moral našteti kar nekaj. Recimo Jure Pukl se je zelo dobro vpeljal v mednarodno jazz sceno in v New York, kar je krasno. A s tistimi, s katerimi se družim, se pogovarjamo o glasbi, ne o tem, kdo je bolj popularen, komu je uspelo. Pomembna je kakovost glasbe. Med tem, da ustvarjaš glasbo, in med tem, da jo prodajaš, je tanka črta. Videl sem več glasbenikov, ki resnično prodajajo glasbo, in mnoge druge, ki jo ustvarjajo, ne da bi razmišljali o tem, ali jo bo kdo kupil. Sam se družim s tistimi, ki glasbo ustvarjajo.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ