“Gledališče je bilo vedno okno v svet”

TRST, LJUBLJANA> Na predstavitvi monografije Gledališče v svojem prostoru - Kratka zgodovina slovenskega gledališča v Trstu (Un teatro per la citta - Breve storia del teatro sloveno di Trieste dal 1850 al 2000) v sredo na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani je Bogomila Kravos pojasnila zgodovino same monografije, ki je plod njenega 25-letnega poglobljenega raziskovalnega dela. Poudarila je, da je sprva načrtovala daljšo verzijo v slovenskem jeziku in krajšo v italijanščini. “Na kocu pa je obveljalo, da bo knjiga napisana posebej za italijansko bralstvo in seveda zatorej tudi v italijanskem jeziku,” je pojasnila.

Predstavila je osrednje najpomembnejše mejnike, ki so v 150 letih zaznamovali tako tržaško gledališko delovanje kakor širše dogajanje v mestu: “Šola je seveda pomembna, ampak gledališče je bilo od vedno okno v svet, ki nam je dajalo tudi živo besedo. Zato je prav, da mu tudi z monografijo pripišemo vlogo, ki mu dejansko gre.”

Direktorica Slovenskega gledališkega inštituta Mojca Jan Zoran je osvetlila vlogo Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in njegovo dobro sodelovanje tako s Slovenskim gledališkim inštitutom kakor tudi z drugimi gledališkimi inštitucijami pri nas.

V sklepnem delu srečanja je vsestranski gledališki delavec Boris Kobal na podlagi osebne - družinske - izkušnje kritično osvetlil “zakulisno” gledališko dogajanje vse od povojnega obdobja pa do dandanes. Njegova pesimistična napoved prihodnosti tako Slovenskega stalnega gledališča Trst kakor tudi drugih gledaliških ustanov je sprožila precej burne odzive v občinstvu. Njegovi črnogledosti so ugovarjali filozof Edvard Kovač, filolog Ivan Verč in zgodovinarka Marta Verginella, ki je tudi članica upravnega odbora tržaškega teatra. Ocenjuje, da Slovensko stalno gledališče Trst prav v tem času deluje uspešno.

In tako se je srečanje vendarle sklenilo z nekoliko bolj optimistično vizijo gledališke prihodnosti.

ROBI ŠABEC