Gledališka pisava naj bo resnična
Tommaso Santi je italijanski dramatik in scenarist, ki s svojimi družbeno kritičnimi besedili prodira na gledališke odre. Njegov Ljudožerski ples so pred dnevi krstno uprizorili na novogoriškem. Doma je iz Prata v Toskani, ima 37 let in se je udeležil premiere.
NOVA GORICA>Ljudožerski ples (2007), črno humorno komedijo o truplu priseljenca in dogajanju okoli njega, je na mali oder novogoriškega SNG postavil režiser Matjaž Latin. Tematika obravnava položaj nelegalnih priseljencev, predvsem pa beden odnos Italijanov in sploh Evropejcev do njih. Santi se tudi sicer v svojih delih, ki so stalnica Nacionalnega gledališča v Pratu in med katerimi naj omenimo Jabolka in črnci in Otok, ukvarja z ranami sodobnega sveta.
> V četrtek zvečer ste spremljali krstno uprizoritev Ljudožerskega plesa. Kako ste jo doživeli?
“Vesel sem in zadovoljen z delom, ki so ga opravili Matjaž Latin in igralci. Čeprav nisem razumel jezika, se mi je predstava zdela zanimiva in bolj ali manj zvesta besedilu, predvsem pa načinu, kako sam doživljam besedilo. Edina sprememba, ki jo je uvedel režiser, je konec predstave, v katerem se varnostnik iz parka pokaže kot sin zakonskega para iz zgodbe, ki teče vzporedno. Tega sam nisem predvidel, je pa logična poteza, ki izhaja iz natančnega branja in občutenja teksta in je znak režiserjeve intuicije.”
> Razumeli niste niti besedice, a najbrž občutili ritem, melodijo povedanega, predvsem pa podobe. Kaj vam povedo?
“Povedo mi, da predstava v teatru deluje, če se publika ne dolgočasi. Dolgočasje ni zaželeno v gledališču, pa ne zato, ker naj bi gledališče delovalo kot zabava. Ne, teater je zame političen akt, zelo močan in pomemben v naši družbi. Tudi, ko se dela komedija in se smejimo od začetka do konca, je vselej močna motivacija, zakaj to počnemo. A dolgočasiti se ni dovoljeno, v odnosu do umetniške kreacije se moramo nasploh počutiti dobro. Nisem se dolgočasil, predvsem pa sem videl, da je predstava nastajala v ustvarjalnem vzdušju. Ko sem pisal tekst, namreč nisem razmišljal, kako bo režiser dve vzporedni zgodbi postavil na en oder, a pokazalo se je, da je režiserjeva intuicija našla zanimive rešitve.”
> Ko razmišljate, pišete dramsko besedilo, imajo večjo moč besede ali podobe?
“Rekel bi, da besede. To je pač moja poklicna deformacija, pa čeprav se zavedam, da v teatru tudi in predvsem gledamo. In komunicirati s podobami je vedno bolj zanimivo in bolj močno. Vendar mislim, da imajo besede v teatru poseben pomen, lahko bi rekel, da imajo formo glasbe.”
> Dialog je menda vaša strast.
“Res je, dialog je moja strast. Všeč mi je brati in pisati prav zaradi dialogov, kajti ko preberem ali zapišem lep dialog, je to kot zelo prijetna glasba. Neprecenljivo občutje.”
> Na novinarski konferenci je igralka Mira Lampe Vujičić, ki igra vlogo Rite, dejala, da tekst lepo teče in da je vloga dobro napisana.
“To je zame velika pohvala.”
> Kje nabirate material ali kako življenje prevajate v scenarij?
“Na eni strani je tu moja mala izkušnja. Izkušnja bralca in gledališkega in filmskega gledalca. In potem sem tudi še jaz kot poslušalec, saj rad poslušam ljudi, ki imajo kaj povedati. Všeč mi je pisati na način, ki ni literarni. Ne verjamem, da mora biti filmska ali gledališka pisava lepa, kot to velja za literarno. Gledališka in filmska pisava morata biti resnični. Kot gledalec jima moram verjeti.”
> Kako ste gradili vlogo Rite?
“Rita je preprosta oseba, ki pa išče vizijo sveta, predvsem politično. Prav glede nje sem naredil raziskavo in sicer tako, da sem poslušal radijsko postajo desničarskih strank in beležil besede ter fraze, torej jezikovne forme, ki jih najpogosteje uporabljajo običajni ljudje, ki se javljajo v program.”
> Na primer?
“'To je škandalozno!' Ko so želeli izraziti, da je nekaj skrajno sramotnega, so uporabili ta izraz.”
> Prihajate iz mesta Prato blizu Firenc. Tam je zares veliko priseljencev, kako jih sprejemate?
»V Pratu imamo kitajsko skupnost, ki je med največjimi v Evropi. Tu so tudi imigranti iz vzhodnoevropskih in afriških držav. Glede na to, da proces priseljevanja poteka od 90. let, je za vse nas postal normalnost: gre za globalni proces, ki ga ne moreš zankati. Izkušnje z njimi so vseh odtenkov, tako kot so lahko lepi ali slabi odnosi z italijanskim sosedom. Rečem pa lahko, da v trenutku velike krize, ko ljudje izgubljajo službe, odnosi s priseljenci očitno dobivajo težji in zapletenejši podton.”
> Če sodimo po predstavi, je priseljenec kriv za vse.
“Za težave je vedno kriv tujec. Ko sem delal raziskavo na straneh črne kronike, sem videl, da je pri kaznivih dejanjih prvi najbolj možen storilec vedno tujec. Čeprav se velikokrat izkaže, da je storilec Italijan, je za kaznivo dejanje najpogosteje najprej osumljen tujec. V njih se iščejo sovražniki in če niso realni, so namišljeni. Rešitve niso enostavne, zato v mojih delih prevprašujem. Vsekakor mislim, da bi potrebovali večjo mero empatije in razumevanja. Enostavno je namreč reči: 'Vsi domov!' toda enako enostavno je povabiti 'Pridite vsi!'”
KLAVDIJA FIGELJ
