Gledamo: Objeti s krajino

NOVA GORICA> Naslovil jih je preprosto: Jezero, Prve svetlobe na poletnem jezeru, Bohinjsko obzorje, Dimnikar, Čili v jezeru, Prijatelja III, Zabava ob polni luni pri -15C, Biti tukaj ali tam? Nirvana na jezeru... Ko razmišljamo o upodabljanju krajine, iščemo izhodišče seveda v slikarstvu. Sama krajinska motivika je v novodobno vizualno kulturo pravzaprav vstopila šele z renesanso, piše kustos razstave Brane Kovič.

Če preskočimo stoletja, v katerih se je formirala severnoevropska tradicija krajinarstva, ki je rada upodabljala v krajini ljudi pri svojih opravilih ali pa, denimo, italijanski model krajinarstva, ki poudarja brezčasne geometrijske zakone prostorske estetike, nas morda zaustavi prav znani in vplivni sodobni filozof Jean-Luc Nancy, ki se sprašuje, kdaj se pravzaprav vzpostavi krajina kot krajina? “Krajina ne vsebuje nobene prisotnosti: je sama na sebi popolna prisotnost.” Krajina torej ne sme biti zgolj ozadje, temveč samo ospredje in zgolj to. Nancy napiše celo to, da krajina ni toliko mimetična reprezentacija dane lokacije kot reprezentacija dane odsotnosti prisotnosti. “Bogovi so odpotovali, človek pa še ni prišel.”

Žiga Koritnik bi se pri Nancyju težko prebil v kategorijo krajinarja, njegov fotografski diskurz je res, kot pravi kustos, izrazito subjektiven; krajina mu je zgolj platforma, na katero lepi svoj intimni doživljajski univerzum.

Za tokratno razstavo je iz svojega fundusa izbral cikel, ki je med letoma 2007 in 2009 nastajal ob Bohinjskem jezeru in postal tudi tema monografske knjižne izdaje. Žiga Koritnik, znan predvsem po svojih fotografijah glasbenih izvajalcev, ne le pusti, da v krajino vstopajo različni liki, ampak jih tja celo postavi, da jih krajina objame.

Lahko so moteči ali pa ne, bistvo je v tem, da Koritniku, kot je ugotovil tudi Kovič, ne gre za izkustveni vidik jezera, katerega del naj bi bil tudi človek in očitno tudi konj, pomembno mu je to, kaj lahko fotografija iz vsega tega naredi.

KLAVDIJA FIGELJ