Gledamo: O pravem novinarstvu v dobi lažnih novic
The Post - te dni je na ogled v Cineplexxovih dvoranah, tudi koprski - je spomenik pokončnemu in pogumnemu novinarstvu, ki se zmore skozi špalir dilem in dvomov prebiti do pravih odločitev. Med glavnimi ustvarjalci filma, poslovenjenega v Zamolčani dokument, so kar trije oskarjevci: režiser Steven Spielberg ter igralca Meryl Streep in Tom Hanks.
Steven Spielberg spopad ameriških novinarjev tako z Nixonovo administracijo vročega leta 1971 kakor z lasnimi strahovi prikazuje v napetem političnem trilerju, ki je nominiran za dva oskarja - 4. marca bo morda obveljal za najboljši film lanskega leta, Meryl Streep pa za najboljšo igralko. Nominacijo si je upravičeno prislužila z upodobitvijo lastnice in založnice časopisa The Washington PostKatharine Graham (1917-2001), ženske, ki jo je usoda pripeljala v moški posel. Notranje boje dame, ki je sprva neodločna, sčasoma pa vse samozavestnejša, igralka imenitno prikaže s tresočim se glasom, bodisi plašnim bodisi trmastim pogledom, nerodnim nasmehom, živčno kretnjo ... Spopada se z dvomi in se trudi preseči prijateljske vezi s političnim establišmentom, sooča pa se tudi s pričakovanji glavnega urednika: Tom Hanks je odločen, vztrajen, tudi vzkipljiv Ben Bradlee (1921-2014), ki s svojo složno novinarsko ekipo skuša iz lokalnega The Washington Posta napraviti dostojnega konkurenta mogočnemu nacionalnemu New York Timesu. Njegovo uredništvo sprva poklapa spoznanje, da je prav Times prejel 7000 strani dokumentov, ki razkrivajo, kako je javnosti lagalo več ameriških predsednikov zapovrstjo - četudi so vedeli, da v vietnamski vojni ne morejo zmagati, so v smrt pošiljali nove in nove ameriške fante. V glavnem zato, da bi se ognili ponižanju v očeh sveta.
Kmalu se Postovi ekipi nasmehne sreča - sodišče Timesu prepove nadaljnje razkrivanje dokumentov, žvižgač, danes 87-letni Daniel Ellsberg (Matthew Rhys), pa fotokopije izroči še staremu znancu, prekaljenemu Postovemu novinarju Benu Bagdikianu (1920-2016) - to stransko vlogo imenitno upodobi Bob Odenkirk, ki se je uveljavil že v televizijskih serijah, od Curb Your Enthusiasm (Nikar tako živahno) in Fargo do Breaking Bad (Kriva pota) in lastne Better Call Saul (Bolje, da pokličete Saula).
Novinarji imajo dokumente v rokah, a pot do objave je polna preprek. Spielberg je deležen očitkov, da poveličuje vlogo The Washington Posta na račun New York Timesa, ki je pri tem razkritju odigral neprimerljivo pomembnejšo vlogo, kakor jo je Post kmalu zatem v aferi Watergate. Navsezadnje je že Bradlee pentagonskim dokumentom v avtobiografiji A Good Life (Dobro življenje) posvetil samo 14, aferi Watergate pa kar 61 strani. Podobno razmerje najdemo v avtobiografiji Katherine Graham Personal History (Osebna zgodovina), nam pa prebiranje obeh knjig dokazuje, da sta scenarista Liz Hannah in Josh Singer precej zvesto povzela dogajanje v Bradleejevi domači hiši, ad hoc preobraženi v uredništvo - filmarji niso izpustili niti Bradleejeve hčerkice, ki je vročičnim novinarjem prodajala osvežilno limonado.
Četudi je postavljen v leto 1971, je Spielbergov film angažiran - gledamo ga v dobi poplave “fake news”, lažnih novic, ni pa mogoče spregledati niti vzporednic med tedanjim grobim, neotesanim, maščevalnim predsednikom in najslavnejšim slovenskim zetom.