“Gluscht” po Evropi
Književnost v središču letošnjega festivala je švicarska. V antologiji, ki nosi naslov Gluscht, kar pomeni hrepenenje, poželenje, skomine, po domače “lušt”, je izbor iz bogate švicarske literarne tradicije ali bolje rečeno tradicij, saj o eni švicarski književnosti ni mogoče govoriti. Zbirka, ki jo je uredila Vesna Kondrič Horvat, se začenja v jami Vilenica leta 1995.
Tam je takratni nagrajenec festivala v zahvalnem govoru povezal Slovenijo in svojo domovino ter iskal lepoto in pasti Evrope v vprašanjih, ki jih je tudi osemnajst let kasneje vredno postavljati.
“Naši deželi, Slovenija in Švica, imata različno zgodovino. Obe sta bili nekoč del velikega starega rajha, ki je združeval različna ljudstva. Moja dežela se je od tega rajha postopoma ločila, dokončno pred 350 leti, in vendar mu je v eni točki še vedno podobna; kajti Švica je ostala - do danes - majhna večnacionalna država. Dolgo se je navajala, da lahko funkcionira, in potrebovala je določeno politično kulturo. Kot en sam in nedeljiv narod, in kot ljudstvo krvi in zemlje ne bi mogla funkcionirati. Švica je za svoj obstoj potrebovala idejo - ali morda vendarle voljo - ki je bila vsaj malo večja kot ona sama. Na srečo je majhna dežela. Sicer pa je imela veliko sreče, toda nobenega jamstva nima, da bosta sreča in volja trajni; danes se mi zdi, da še manj kot včeraj.
Tudi Slovenci so bili, le da dlje, do konca I. svetovne vojne, del večnacionalnega rajha. Po njegovem propadu so postali del večnacionalne države. Pri tem so se sami počutili kot ljudstvo, ki je končno iskalo svojo pravico, kajti v jugoslovanski večnacionalni državi so je očitno našli še manj kot v starem cesarstvu, ki se je, kolikor bolj se je oddaljevalo, toliko bolj zdelo kot monument stare in vizija nove Evrope. “Srednja Evropa” se je imenovala prijazna prikazen, ki je bila po moje privlačna predvsem zato, ker je tako igraje lebdela nad pasom smrti hladne vojne. Kar naenkrat so si bili Praga in Trst, Ljubljana in Budimpešta, Bratislava in Bocen (Bolzano) enotni v boju proti neki nemogoči delitvi sveta. Kakanska prikazen jih je spominjala na skupne navade, na lingvo franco starega jugendstila in še starejše rumene barve iz časa Marije Terezije. Toda to nikakor ni pomenilo, da je Ljubljana spet želela postati Laibach ali pa Bratislava Preßburg. Po velikem preobratu leta 1989 je nostalgična Srednja Evropa spet zbledela v korist potentne zahodne Evrope. In v to Evropo, ki ni slepila s preteklostjo, ampak je obljubljala prihodnost in prosperiteto, niste hoteli vstopiti kot Jugoslovani, marveč kot Slovenci in ne le kot narod, ampak kot neodvisna država in ne kot večnacionalna država, ampak kot en in nedeljiv narod.
Različna zgodovina - različno upanje. Tukaj in danes senzibilno občutimo razlike, kajti pot Švice v Evropo - če bi jo naj vseeno našla - ne more biti pot Slovencev. To bi bila pot Bosne. Kje pa leži Bosna?
/.../
Slovenija, nova nacija, staro ljudstvo, je imela, če mi tukaj dovolite to besedo, srečo. Njen spopad z Jugoslavijo je bil kratek in ne preveč krvav. Uspešna odcepitev za prijatelje Slovenije - in v tujini je Slovenija očitno imela skoraj izključno prijatelje - čisto razumljiva odcepitev, ki so jo pozdravili s simpatijo. Priznanje, tako diplomatsko kot tudi moralno, je prišlo kmalu. Vaša država je obsegala enovit, enoten narod; tukaj ni prostora za etnična čiščenja. Zaradi tega - še najbolj zaradi tega - ste najsrečnejši narod nekdanje Jugoslavije.
V tej sreči, ne le v vaši lepi gorski legi, sta naši deželi sorodni. Oprostite mi, če se zaradi te sorodnosti ne morem neskaljeno veseliti. Kajti kako bi lahko bil ponosen na Švico, ki si kot Pilat umije roke in noče biti kriva za nesrečo sveta? Tudi če je pledoaje za nedolžnost še tako prepričljiv: na njem nekaj pogrešam.
Sam nisem državljan ene nacije. Zmaga ene nacionalnosti bi pomenila konec dežele, ki jo ljubim. S tem, ko sem Švicar, sem državljan zveze, svobodne federacije neenakih. To pomeni, da globoko v srcu nisem državljan neke države, ampak udeleženec družbe - družbe, ki na razlikah, nasprotjih, konfliktih raste in ne razpade. Evropa je zame ime za združenje takih družb.
/.../
Beograd ni več vaše glavno mesto, Bruselj pa še ni moje. Toda kot državljani Evrope, v katero verjamemo, imamo sedaj skupno evropsko glavno mesto: to je vedno tisto, kjer Evropo koljejo, posiljujejo, etnično čistijo. Prihodnost te Evrope leži v Goraždu, v Tuzli. Kajti od nas je odvisno, če bo prihodnost taka; skupna prihodnost za ljudi različne vere, različnih kultur, z različno zgodovino. Tako različni kot so, in na srečo smejo biti, Slovenci in Švicarji. Vi, enotno ljudstvo, ki tvori svojo lastno državo; Švica, država, ki se je vedno znova morala razvijati v to, da ni ljudstvo. Ne vem, če bo Evropa, če bomo kot družba na našem koncu sveta uspešni; toda prepričan sem, da ne bo uspelo, če bomo Bosno žrtvovali naši lagodnosti.”
ADOLF MUSCHG, Dobitnik nagrade Vilenica, 1995
Prevedla Vesna Kondrič Horvat
