Gneča na festivalu kot je ne pomnijo
13. festival slovenskega filma je minil v znamenju neobičajne gneče in obsežne filmske bere. Otvoritveno čast je imel režijski prvenec Gorana Vojnovića Piran - Pirano, v tekmovalno bero so bili uvrščeni še Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja, Oča Vlada Škafarja ter dolgo pričakovani in s šestimi vesnami ovenčani Circus Fantasticus Janeza Burgerja.
PORTOROŽ> Na otvoritvenem večeru je vladala nepopisna gneča, saj je uro pred uradnim začetkom padla odločitev, da se slovesnost premesti v portoroški Avditorij, ki pa žal ni mogel sprejeti vseh obiskovalcev. Zato je bilo čutiti kar nekaj vroče krvi v preddverju, saj so številni sodelujoči pri snemanju filma Piran Pirano ostali zunaj. S svojo prisotnostjo pa je praznik slovenskega filma počastil predsednik države dr. Danilo Turk, ki je v nagovoru stavil na humor kot eni najbistvenejših prvin filma, in Piran Pirano ga je, občutljivi tematiki navkljub, kar nekaj zares premogel.
Trikrat zavrnjen scenarij je končno dočakal realizacijo
Tri različne komisije Slovenskega filmskega sklada so kar trikrat zavrnile scenarij za film Piran Pirano. Z nenehnimi izboljšavami scenarija in vrhovnim odlikovanjem slovenskega kulturnega življenja - Prešernovo nagrado, ki jo je Goran Vojnović prejel za roman Čefurji raus!, so se mu naposled le odprla tudi finančna vrata. Lani je namreč prejel največji delež filmske finančne pogače. Navsezadnje pa je vseeno snemal z zelo omejenim proračunom, kar je realnost slovenskih filmskih razmer.
Da mi je umreti v Piranu
Vojnovićev celovečerec črpa iz boleče rane slovenske zgodovine, ki kaže svoje (ne)sprijaznjene lastnosti še danes. Srž filmskega dogajanja je postavljena v leto 1945, v čas osvoboditve izpod oblegajočega fašističnega jarma, in največ poudarka scenarij presenetljivo posveti kočljivi temi - maščevalni povojni partizanski zgodovini. Čeravno slednjo, ki je zadnje čase prepogosto namenjena manipulativnemu črno-belemu pogrevanju polpretekle jugoslovanske zgodovine, Vojnović zelo korektno umesti v film skozi življenjsko zgodbo treh usod, Italijana, Bošnjaka in “Slovenke”, ki stkejo svoje “heretične” vezi v Piranu.
Izhodišče filma je zgodba o Italijanu Antoniu, ki se po petdesetih letih vrne v rojstni kraj Piran in v svojem nekdanjem stanovanju (epicentru filmskega dogajanja) ugotovi, da v njem živi Veljko, bivši bošnjaški partizan. Nosilna igralska stebra Vojnovićevega prvenca slonita na Mustafi Nadareviću v vlogi Veljka in Borisu Cavazzi v vlogi povratnika Antonia. Skozi medsebojni humorni trk pričneta odkrivati njune nekdanje življenjske poti, ki jih leta 1945 presekalaAnica, ki jo v filmu igra Nina Ivanišin. Ta igralski trojček predstavlja moralno gonilo celotnega filma, v katerem se skoncentrirajo številna nacionalna ter ideološka trenja druge svetovne vojne, kjer Anica nastopi kot razdvojena žrtev vojne demagogije, Antonio kot nasprotnik fašizma ter partizan Veljko (Moamer Kasumović), ki se je hotel distancirati od zaslepljujočega in razbesnelega vojnega vala nasilja.
In navsezadnje je Piran Pirano zgodba o iskanju lastnega doma in korenin, sporočilo pa v ugotovitvi, da je vse, kar si želita, umreti v Piranu.
Slovenski film je le dočakal naslednika Sreče na vrvici in Poletja v školjki
Miha Hočevar je z Gremo mi po svoje zapolnil zevajočo vrzel v slovenskem mladinskem filmu, ki si je svojo pot odlično tlakoval s filmoma, ki sta zaznamovala številne slovenske otroške generacije, Srečo na vrvici in Poletjem v školjki. Vmes je bil poskus Hanne W. SlakTea, ki pa pri občinstvu ni bil najbolje sprejet.
Povsem drugače kaže filmu Gremo mi po svoje, ob katerem se je marsikateremu, tudi ne več tako mlademu gledalcu prikradel nasmeh na obrazu ob spremljanju duhovitih dogodivščin taborniškega roda Zvitih svizcev, ki mu poveljuje slovenska humoristična ikona Jurij Zrnec. Ekipa mladih nadebudnežev, ki je večinoma prvič stala pred filmsko kamero, je postregla s svežimi, iskrivimi in humornimi peripetijami odraščanja s pozitivnimi vzgojnimi podtoni, kot se za mladinski film tudi spodobi.
Circus Fantasticus med Movražem in Irsko
Tudi dolgo pričakovanemu tretjemu celovečercu Janeza Burgerja Circus Fantasticus niso bile naklonjene vse filmske zvezde. Scenarij je spisal pred štirimi leti v 14-dnevnem kreativnem zamahu, a ga je filmski sklad tedaj gladko zavrnil. Nenavadno, omenjeni scenarij je bil kmalu potem uvrščen med tri najboljše evropske scenarije in poslan na ameriški neodvisni filmski festival Sundance.
Burger je filmsko ledino na slovenskem prebil leta 1999 z nizkoproračunskim in realističnim študentskim utripom V leru, v katerem se je proslavil s sproščenim in preprostim beleženjem vsakodnevnih dilem, ki prevevajo mlado slovensko generacijo. Njegov drugi celovečerec Ruševine iz leta 2003 pa spada v sam vrh slovenske kinematografije zadnjih 20 let, ki je svojim hiper realističnim zrcaljenjem življenja na gledaliških deskah in v zasebnem življenju igralskega ceha, skorajda povsem zabrisal mejo med njima.
In tu je tretji celovečerec Circus Fantasticus - “vojni film brez enega vojaka”, kot se je izrazil režiser sam, ki se je z opazno tresočim glasom začudil nad velikim številom gledalcev na sobotni premieri v portoroškem Avditoriju. Zgodba govori o družini, ki se po najhujši vojni ujmi sklene vrniti v poškodovan dom, kjer pa mater smrtno rani granata, ostali trije družinski člani pa v molku prebolevajo bolečo izgubo. Toda neke noči se pred hišo ustavi pisana druščina in prične se njihov “cirkusantski” odgovor vojnemu stanju. Zadnji Burgerjev celovečerec je zelo estetska in blaga nadrealistična vaja iz vojne drame, ki bi se lahko pripetila kjerkoli in kadarkoli ter ne potrebuje besed, da bi ubesedila nesmiselnost vojne.
Circus Fantasticus si je za svojo večinsko filmsko kuliso izbral ekspresivno kraško pokrajino v bližini Movraža, kjer je bila za potrebe filma postavljena celotna scenografija, sestavljena iz cirkuškega šotora in hiše. Nekaj najlepših posnetkov pa je bilo posnetih tudi na irski obali, saj je film nastal tudi v irski koprodukciji. Profesionalno igralsko zasedbo sestavljajo Leon Lučev (Grbavica, Na poti) v vlogi očeta, mlada Luna Mijović, ki je svojo prvo filmsko vlogo odigrala v Grbavici, in Marjuta Slamič (Za vedno) v vlogi mrtve matere, ostali člani cirkuške zasedbe pa so poklicni cirkusantje.
Oča
Zadnji izdelek Vlada Škafarja je bil uvrščen v program tedna mednarodne kritike v okviru Beneškega filmskega festivala, kjer vsako leto med več kot 200 prijavljenimi filmi izberejo le sedem filmov, ki se zatem potegujejo za leva prihodnosti. Na film Oča je posebej opozoril tudi selektor beneškega festivala, sicer priznani italijanski filmski publicist in scenarist Francesco di Pace.
Vlado Škafar v svojem zadnjem celovečercu nadaljuje s svojim tankočutnim in intimnim rovarjenjem po skritih globinah navadnih ljudi. Njegova kamera zelo nežno in nevsiljivo ujame najpreprostejše, skorajda nevidne malenkosti, poglede, dotike v poskusu ponovne vzpostavitve izgubljenega stika med očetom in sinom. Toda Škafar tokrat presenetljivo vplete tudi družbenokritični moment, in sicer stečaj nekdanjega pomurskega tekstilnega bisera, Mure, ki je v že tako gospodarsko obubožanem Prekmurju obrnilo na glavo življenje marsikaterega Prekmurca. Škafarju z nekaj pomenljivimi kadri zaskrbljenih delavcev in z presunljivimi izjavami uspe ujeti vso negotovost in obup njihovih usodah.
Primorci na 13. Festivalu slovenskega filma
V tekmovalni program srednjemetražnih filmov je bil uvrščen dokumentarec ustvarjalnega tandema mati-hči, Anje Medved in Nadje Velušček Trenutek reke, ki govori o reki Soči kot povezovalnem členu med italijanskim in slovenskim obmejnim prebivalstvom. Njuno dokumentarno ustvarjanje pa je vseskozi vezano na obmejno območje in tematiko meje, ki je še posebej vidna v Pogledih skozi železno zaveso, in obravnava padec schengenske meje na goriškem območju ter spremembe, ki jih je ta prinesel. V pregledni program je bil uvrščen tudi Trmasti spomin, dokumentirani portret Borisa Pahorja pod režijsko taktirko Tomaža Burlina. Prvič pa so se predstavili tudi mladi študentje iz Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici (Miha Šubic in Dunja Danial) ter iz sežanske Višje strokovne šole za fotografijo (Katja Ratoša).
V tekmovalnem programu kratkega filma pa je slavil Koni Steinbacher z Mrtvaškim plesom, kjer je reinterpretiral poslikavo v hrastoveljski cerkvi iz leta 1490. 15. oktobra bo v izolskem Art kinu Odeon na sporedu tudi pregledna retrospektiva, ki bo obeležila njegovo neutrudno in zelo uspešno 40-letno delovanje na področju animiranega filma.
BILJANA PAVLOVIĆ
