Godba, ki je ni utišala niti vojna

SVETI ANTON >110 let kasneje, minulo soboto, je na odru dvorane tamkajšnje krajevne skupnosti pod vodstvom kapelnika Jureta Prašlja zaigralo 35 glasbenikov in glasbenic, nadaljevalcev žlahtne in dragocene krajevne godbene tradicije.

“Kaj so posebnosti naše godbe? Nedvomno ne moremo mimo dejstva, da smo edina tovrstna zasedba v obalnem prostoru, ki od svoje ustanovitve deluje neprekinjeno. Druga, ki jo omenjajo strokovni spremljevalci našega dela, pa je izjemno močan in udaren zvok,” med smehom ponosno pove predsednik svetoantonske godbe Dean Bordon, ki se je s svojim bombardinom (tenorskim hornom) Godbi na pihala Sveti Anton pridružil leta 1979.

Ena od značilnosti obletnic je tudi to, da pogled zasukajo nazaj. In slika, ki jo predstavi Bordon, je videti nekako takole: “Leta 1900 so godbene skupine delovale v Potoku, Kavaličih, Gregoričih, Dvorih, Turkih in Kocjančičih. Po zgledu, ki so ga naši predhodniki videli v Dekanih, Dolini, Ricmanjih in Pobegih, so želeli oblikovati enotno zasedbo. Ta je svoje temelje postavila pred sto desetimi leti pod taktirko bertožana Piera Apollonia.” Zgodovina je njihovo ustanovitev v listine zabeležila dve leti kasneje, leta 1903. Takrat je bila godba na pihala Sveti Anton registrirana v okviru pevskega in godbenega društva Svoboda.

Namesto tekmovanj na festivale

Danes Godba na pihala Sveti Anton združuje 35 večinoma domačih godbenikov in godbenic. Na leto odigrajo približno 25 koncertov, kapelnik Prašelj, ki je na čelu antonske godbe od leta 2004, pa vsako leto zanje izbere in priredi deset novih skladb. “Ha, med tiste, ki jih lahko zaigramo ob vsaki uri, zagotovo sodi 60 koračnic pa še 100 orkestrskih skladb. Na našem programu so dela različnih avtorjev, tudi takšna s sodobno letnico. V poseben izziv pa so nam skladbe, ki jih večina pozna, kot je denimo Avsenikov Pastirček, mi pa jih izvedemo v nekoliko neobičajni, recimo temu zahtevnejši priredbi. Tako kot na našem sobotnem koncertu, kjer smo omenjeno skladbo odigrali z mlado in odlično solistko, Samanto Škorja,” razkriva predsednik Bordon in pristavi, da so prav mladi godbeniki deležni njihove posebne pozornosti. V zadnjem desetletju sicer opažajo, da je mladih, ki bi sodelovali v godbi vse manj. Razloge za to Bordon vidi v drugačnem življenjskem stilu novih generacij, ki veliko časa preživijo ob računalniku ter so precej obremenjene s šolskimi obveznostmi. Zato so po Bordonovih besedah toliko bolj veseli vsakega, ki vztraja in ob vseh obveznostih najde čas tudi za godbo.

In čeprav ima glasba izjemno povezovalno moč, Berdon poudarja, da je pomemben vezni člen njihovega glasbenega kolektiva tudi druženje. “Tudi zato se po vajah, ki jih imamo običajno ob četrtkih, vedno za dobro urico zadržimo, pogovorimo, izmenjamo mnenja in skupaj načrtujemo prihodnje podvige.” V njihovih vrstah so tako šolani glasbeniki kot tudi godbeniki samouki. Tekmovanj se ne udeležujejo, saj so ta po Bordonovem mnenju smrtno resna reč. Raje se odpravijo na kakšen festival: doslej so bili že večkrat v Španiji, Avstriji, Nemčiji, mnogokrat pa se je zven njihovih instrumentov razlegal tudi po Istri ter sosednjih italijanskih pokrajinah.

Še posebej z veseljem pa vselej znova nastopijo doma: “Srečate nas lahko na številnih kulturnih prireditvah, od veselic, cerkvenih in državnih praznovanj pa tudi na revijah pihalnih orkestrov in samostojnih koncertih. radi nastopamo, izjemno veseli in ponosni pa smo, ker čutimo in vemo, da naše delovanje podpirajo tudi sokrajani. Godba je po našem mnenju za kraj pomembna v več smislih: je oblika ustvarjalnega druženja, mladim pa nudi priložnost, da se zbližajo z glasbo, osvojijo določeno znanje, pridobijo izkušnje za nadaljnjo glasbeno pot, pa naj bo ta poklicna ali pa ljubiteljska,” je prepričan Bordon.

S tolčenjem kamna do instrumenta

V začetku prejšnjega stoletja do klarineta, roga, pozavne, trobente ali kakšnega drugega instrumenta, ni bilo enostavno priti. “Kot vemo iz pričevanj, so naši prvi godbeniki svoje instrumente kupovali v Veroni. Da so lahko uresničili svojo ljubezen do glasbe, so se morali ne le marsičemu odpovedati, marveč tudi trdo delati. Instrumente so si tako zaslužili s kopanjem na njivah in v vinogradih bogatih kmetov ali pa s tolčenjem kamenja za ceste,” o začetkih godbe pripoveduje Bordon in ob tem doda, da denar pač vselej zatiska pas kulturi, še zlasti ljubiteljski: “Te težave so bile in bodo, tudi danes delovanje godbe zahteva precej denarja, do katerega pa je, še zlasti če ne deluješ profitno, kot vemo, vedno teže priti. Zato smo za naklonjenosti in podporo hvaležni koprski občini ter Komunali Koper, ki zagotavljata večji del sredstev za delovanja godbe. Nepogrešljiva za delovanje so tudi darovana sredstva posameznih krajanov, podjetij in obrtnikov.”

Kot pravi Bordon, krize, takšne in drugačne, pridejo in preidejo, a Godba na pihala Sveti Anton za svojo prihodnost ni zaskrbljena. “Vse, kar počnemo temelji na principu prostovoljnosti in v tem vidim poglavitni obet in gonilo. Godbo imamo radi in za vse, kar je človeku pri srcu, se vselej najde pot. Nenazadnje ne gre zanemariti, da smo dediči tradicije, ki je v st desetih letih nista uspeli pretrgati niti obe svetovni vojni.” In doda, še dve posebnosti antonske godbe: “Veste, smo edina godba na našem prostoru, ki še vedno igra prvomajske budnice.” Pa ne le v Svetem Antonu: z instrumenti jo mahnejo v bližnje kraje in mesta. “Pri vsem skupaj je najlepše, ko vidiš, kako ljudje godbo pričakujejo. Da jim ta pozdrav nekaj pomeni.” In še nekaj dela godbenike in godbenice iz Svetega Antona drugačne - njihovi instrumenti ne gredo na dopust; močno in udarno igrajo tudi poleti.

MAKSIMILJANA IPAVEC

S slavnostnim koncertom ob 110. obletnici neprekinjenega delovanja so navdušili občinstvoArhiv Godbe

Tako se je začelo: godbeniki iz Svetega Antona in okolice na fotografiji iz leta 1901Arhiv Godbe