Goli otok še deluje, a drugje
Dokumentarec Gradimo novi svet, ki so ga pred dnevi premierno predvajali v ljubljanskem Kinodvoru, drevi ob 21. uri pa bo na ogled na prvem programu nacionalne televizije, je več kot zgolj portret Golega otoka, strašnega taborišča, kamor je partija poslala 16.000 tako dejanskih kakor zgolj dozdevnih nasprotnikov.
LJUBLJANA> Obenem je portret naše minulosti in svarilo pred podobnimi zločini, ki niso tuji niti naši dobi.
Režiser Marko Kobe zgodbo o Golem otoku tke iz pričevanj tako krvnikov kakor žrtev in z igranimi prizori. Zgodovinarji dr. Jože Pirjevec, dr. Aleš Gabrič in mag. Renato Podbersič jo vpnejo v širše družbeno-politične razmere divjega leta 1948, ko sta se razšla Sovjetska zveza in Jugoslavija, natančneje - Stalin in Tito. Glavna tarča slednjega so komaj štiri leta po koncu druge svetovne vojne postali “nekdanji somišljeniki, vodje partizanskega upora, v bitkah izkazani generali in mnogi, ki so se znašli med obsojenci povsem po naključju”.
Višino kazni so določali kar občinski odbori, delovanje peklenske mašinerije pa je nadzirala tajna policija Udba z Aleksandrom Rankovićem na čelu. Z njim je najtesneje sodeloval Jovo Kapičić (1919), ki se je doslej ogibal intervjujev, za tokratni dokumentarec pa je vendarle sedel pred kamero.
Nekdanji oficir Udbe, po lastnih besedah “ljubljenec Tita, Rankovića in Đilasa, izvrševalec vsega, kar so si zamislili”, razkriva, da je zamisel za postavitev taborišča na Golem otoku dal književnik Miroslav Krleža. Nekako v slogu: “Če kje že mora biti, naj bo tam.”
Kapičić in njegovi so zamisel udejanjili, pa četudi se je izkazalo, da otoški marmor ni kaj prida kakovosten in bo šlo delo taboriščnikov torej bolj ali manj v nič. Četudi priznava, da je bila večina zaprtih nedolžna, Kapičić vztraja, da so bili mnogi “bakterije”, ki so ogrožale narodov zdravi organizem in jih je bilo treba tako ali drugače umakniti. Seveda, tamkaj so tudi umirali, prikimava, a “nihče ni bil ubit po ukazu oblasti”. Kajti na Golem otoku je bila temeljna “prevzgoja”. Trditev, da je uboje naročala oblast, je po njegovem prepričanju “laž, ki se lahko porodi le v domišljiji bolnega zapornika in izdajalca”.
Dokazov, da bi bil Tito neposredno povezan z Golim otokom, zgodovinarji niso odkrili in jih najbrž nikoli ne bodo. So pa zanj baje vedeli zahodni zavezniki, a ga očitno nikakor niso skušali onemogočiti. Ustanovitelji pa so ugotavljali, da se obnese bolje, kakor so pričakovali. Vzdrževali so ga namreč predvsem sami taboriščniki, ki so bili obenem žrtve in rablji, koščki “sivega polja”, kakor je temu pojavu pravil Primo Levi.
Eno najpresunljivejših je pričevanje Radovana Hrasta, tako imenovanega dvomotorca, taboriščnika, ki je bil na Golem otoku zaprt dvakrat. Spominja se, kako grozno je tamkaj trpel, a obenem pravi: “Taborišče je bilo takrat potrebno. V tistih težkih razmerah se je razmišljalo celo o tretji svetovni vojni. Tito je reševal svojo glavo, a tudi vse Jugoslovane. Lager je bil potreben za izolacijo tistih informbirojevcev, ki so bili toliko na strani Sovjetske zveze, da bi lahko povzročili večji nemir ali celo upor. Zdi se mi, da bi vsaka država ukrepala enako. Tito oziroma naše vodstvo sta pravilno ukrepala. Režima v taborišču pa absolutno ne podpiram.” Dodaja še, da ve, kdo ga je drugič spravil na Goli otok, a se mu noče maščevati, saj bi z razmišljanjem, kako nekomu storiti gorje, najprej kaznoval sebe: “Vsem odpuščam. Vsi, ki smo živeli tam, zaporniki in policaji, smo bili pred preizkušnjo. Vsi smo bili reveži. Reveži tistega sistema.”
Najhuje je bilo na Golem otoku prav v obdobju informbiroja, vse do Stalinove smrti leta 1953, nakar so se razmere hitro razrahljale, sprostile. V naslednjih desetletjih so v otoškem zaporu - deloval je vse do leta 1988 - kazen služili v glavnem kriminalci.
Ne, Goli otok ni samo greh preteklosti, minulosti. Jože Pirjevec opozarja na sorodnosti s taborišči naše dobe, z Guantanamom in drugimi. “Kaj pa vemo, kaj se dogaja na Kitajskem, v Rusiji in še kje drugje,” pravi zgodovinar. “Na žalost si tudi današnja doba lahko privošči take inštitucije. In nihče ne protestira.”
ANDRAŽ GOMBAČ
