Goriški obrazi izpred stoletja in več
Kakšni so bili obrazi Goričanov pred stotimi, stopetdesetimi leti; kakšna je bila njih noša, moda in kako so se postavili pred prve fotografske objektive? Kdaj so vzcvetele prve fotografski ateljeji v pokrajini goriško-gradiščanski, tej avstroogrski deželi, ki so jo imenovali avstrijska Nica? In kako se je rodila množična fotografija?
GORICA > Odgovore na vprašanje ponuja razstava Oltre lo sguardo (Onkraj pogleda), na ogled pa je v Fundaciji goriške hranilnice (Fondazione Casa di Risparmio) na ulici Carducci 2a. Prikazuje fotografije, nastale od leta 1860 do prve svetovne vojne, posebna pozornost pa je namenjena prvim fotografom in fotografskim ateljejem v Gorici. Pripravili so jo v Fundaciji v sodelovanju s Posoškim fotografskim krožkom, konzorcijem za kulturo iz Tržiča in Pokrajinskimi muzeji iz Gorice, kurator razstave je Giancarlo Brambilla.
Razstava bo na ogled do 8. februarja, razstavni prostor je odprt ob petkih popoldan in ob vikendih. Ob razstavi so se v fondaciji odločili tudi za zbiranje starih družinskih fotografij (od sredine 19. stoletja do konca prve svetovne vojne), ki jih bodo shranjevali v arhiv spomina. Zato pozivajo prebivalce, da v projekt Specchi della memoria(Ogledala spomina) prispevajo tako, da prinesejo fotografije, in sicer ob ponedeljkih med 9. in 12.30 uro ter med 14.30 in 16. uro.
Večina fotografij prikazuje moške, ženske, otroke, družine in skupine, kot so pozirali v goriških fotografskih ateljejih. Fotografije doslej, razen nekaj izjem, niso bile objavljene. Prikazujejo tako meščanski sloj kot kmečko prebivalstvo, predstavljeni pa so tudi pomembni dogodke, med drugim pogreb kardinala Jakoba Missie, ki ga je leta 1902 fotografiral Anton Jerkič) procesije, cesarske obiske, poroke in vedute mesta ...
Prvi atelje leta 1864
Po kratkem uvodu o zgodovini fotografije, nas razstava pelje do prvega goriškega imena, pionirja profesionalne fotografije Ferdinanda Troesterja, ki je leta 1864 odprl prvi atelje v Gorici. Fotografske tehnike in skrivnosti se je učil pri “letečem” fotografu Fleischerju. Prikazani so tudi t.i. protofotografi, največkrat slikarji, torej tisti, ki so izhajali iz slikarskega portreta in se potem preusmerili v fotografijo. Med temi sta bila tudi Andrea de Castro iz Pirana in Avgust Tominc, sin slavnega goriškega slikarja Jožefa Tominca. Kot kaže razstava in spremni katalog, je bilo na goriškem veliko “letečih” fotografov, ki jih imenujejo tudi “sijajni potepuhi”. Eden prvih, ki so prihajali (že 1863), je bil Antonio Penn iz Ljubljane. Osrednji del razstave je namenjen razcvetu prvih fotografskih studiev, imenovanih po fotografih: Heinrich Niggl, Anton Jerkič, Giovanni Battista Mazucco, Valerio Sturolo, Paolo Resen, Augusto Marega. Niggl, ki je je prišel iz Innsbrucka, je bil eden najbolj zaželenih fotografov v Gorici, po 12 letih se je preselil v Duesseldorf, atelje pa pustil Ljubljančanu Antonu Schmalzu. Mazucco, po rodu iz Verone, je bil znan po fotografijah na medaljonih, špilah, porcelanu. Skupaj z asistentom Marego sta raziskovala kemijske zakonitosti fotografije, med prve goriške fotoreporterje pa se je s svojimi fotografijami dogodkov vpisal Valerio Sturolo, po rodu z Reke.
Poseben del razstave je posvečen Helene Hofmann, izjemno nadarjeni fotografinji bavarskih korenin, ki je znala upodobiti portrete, sočasno življenje, ruševine prve vojne in portrete vojakov. Prva svetovna vojna je zgodbe fotografskih ateljejev največkrat grobo prekinila, nekateri so se odselili, drugi so se znašli v ruševinah.
Jerkičev fotoatelje
Anton Jerkič, doma iz Dobravelj, je v Gorici obiskoval realko, nato pa se je fotografsko izobraževal na Madžarskem. Prvi fotografski atelje je postavil v Nabrežini, leta 1891 odprl fotografski atelje v Gorici, sedem let kasneje pa še v Trstu. Izdeloval je fotografske portrete in krajinske motive, dragoceni pa so tudi dokumentarni posnetki, kot so skupinske društvene slike, posnetki dogodkov (pogreb Simona Gregorčiča leta 1906 in odkritje spomenika Francu Jožefu v Gorici leta 1899) ter množica portretnih upodobitev posameznikov ali manjših skupin. Leta 1899 je izdal serijo 63 razglednic različnih slovenskih krajev, največ iz goriško-gradiščanske dežele.Sledil je najbolj modernim tehnikam, v svojem fotografskem ateljeju pa uredil tudi prostor za javne filmske predstave. V svoji hiši na Pristavi (Rafutu) je imel shranjen ves svoj fotografski arhiv, ki so ga nemški vojaki med drugo svetovno vojno uničili. Na razstavi so na ogled predvsem portreti, pogreb kardinala Jakoba Missie in vedute okolice Gorice.
KLAVDIJA FIGELJ
