Gospa poslančeva za vse čase
V majhnih vaseh Gore in Dole nad Idrijo deluje veliko kulturno društvo Jurko. V njem prepevajo, igrajo, učijo ter sebi in občinstvu vedrijo turoben čas. Z igro Toneta Partljiča Gospa poslančeva že skoraj leto dni polnijo dvorane.
GORE> Odrsko “kriminalno komedijo” o brezkompromisni borbi za slasti oblasti Gospa poslančeva je Tone Partljič napisal v svojem prvem državnozborskem mandatu. Čeprav so jo prvič uprizorili “davnega” leta 1996, je očitno večna, dandanes pa še posebej aktualna. Gledališka skupina KD Jurko zato in zaradi svoje dobre igre z njo že nekaj mesecev polni odre. V 18. ponovitvi je v nedeljo v Idriji požela močan aplavz.
Vsa čast gospe poslančevi!
Gospa Živa, zaradi neizvolitve moža nesojena gospa poslančeva, je sprijen lik. Za uresničitev svojih političnih sanj je pripravljena stopiti čez truplo izvoljenega poslanca Slivarja in kot nadomestnega poslanca ustoličiti svojega dobrodušnega moža Piškurja (prepričljivo ga je upodobil Gregor Kavčič). Kakopak se ji vsi načrti izjalovijo, igra pa se konča z njeno namero, da se sama poda v boj za poslanski stol.
Čeprav se zdi Živa s svojo nemoralo blizu današnjemu dojemanju politikov, za igro ni lahka. Glavna igralka Mateja Rupnik je to opravila suvereno. Kar so že pred občinstvom opazili na območnem Linhartovem srečanju amaterskih gledaliških skupin in jo nagradili kot najboljšo glavno igralko.
Ekipa devetih soigralcev, ki je zaradi njene odlične igre imela nekoliko “lažje” delo, je igro polno preobratov in zapletov zaokrožila prepričljivo. Eno najboljših (stranskih) vlog je kot Piškurjev oče odigral starosta Jurkovih igralcev - Ciril Petrič. Iz mlajše generacije pa ne gre prezreti Irence oziroma Eve Drmota, Živine hčere, ki se na politiko požvižga, in kriminalca Pavliča oziroma po potrebi Pavlića, ki ga je odlično upodobil Luka Erznožnik.
Prihodnost je zagotovljena
Priznanje si zaslužijo prav vsi na čelu z režiserjem Markom Lapajnetom. Čeprav je prekaljen z vsaj 25 režijami, je konec igre počakal pred vrati dvorane in niti glasen aplavz mu ni pregnal nervoze z obraza. “Ja, dobri so. Povsod po Sloveniji so nas doslej toplo sprejeli. Navsezadnje je delo kot nalašč za ta čas, Tone Partljič pa je zelo priljubljen avtor,” je bil Lapajne vendarle zadovoljen.
Zato so pred leti želi podobno navdušenje z njegovo komedijo Moj ata - socialistični kulak. Daleč najbolj odmevni deli zagnanih igralskih ljubiteljev pa vendarle sodita v slovensko klasiko. V svojem naravnem amfiteatru ob lovski koči na Dolah so namreč dve poletji z velikim uspehom uprizarjali Prežihove Samorastnike in Finžgarjevo Razvalino življenja.
V obeh se je že kalil najmlajši rod igralcev. “Res imamo precej mladih navdušencev za igro in s tem zagotovljeno prihodnost,” je povedal Lapajne. Na vprašanje, ali vidi tudi svojega naslednika, pa je odkimal.
Ker ima dovolj energije, bo z mladimi in mladimi po srcu, ki so na Gorah in Dolah množično zapisani odru, vztrajal in skupaj z njimi še botroval odmevnim predstavam. Medtem se bo med mladimi že našel kdo, ki bo poprijel za taktirko. Tako kot je leta 1978 še rosno mlad Lapajne sam postavil na oder Klopčičevo Mater. Nasledil je Anico Leskovec, ki je pred njim kot režiserka, pa tudi maskerka in scenografka, postavila na oder nič koliko iger.
Jurko je na pobudo Nade Gorkič, učiteljice vaške šole, ki je medtem davno ugasnila, nastal leta 1946. Ker so korenine vse odtlej pridno zalivali z dejavnostjo - odmeven je tudi društveni moški pevski zbor Vasovalci - so si v veselje občinstva zagotovili tudi obetavno prihodnost.
SAŠA DRAGOŠ
