Grinderman nahrulil Križanke!
Četveroglavi stvor, imenovan Grinderman, je polne Križanke v soboto božal s klofutami, jih raznežil s surovostjo. Na še zmeraj daleč najboljše koncertno prizorišče v naših logih, vsem arenam in stadionom navkljub, se je po petih letih vrnil kvartet, ki pa je tokrat triumfiral zgolj z “grindermanskimi” novitetami iz zadnjih treh let. Uspešnice iz slavne minulosti mirujejo.
LJUBLJANA > Zasedba, ki je 16. junija 2005 na istem prizorišču pred sedečim občinstvom preigravala tako starejše kakor novejše, tako klavirsko umirjene kakor oglušujoče besneče pesmi matične zasedbe The Bad Seeds, je tokrat pred precej gostejšim stoječim avditorijem, nagnetenim tik do odra, nanizala večino skladb z robustnega prvenca Grinderman (2007) in čisto vse z letošnjega, nekoliko manj spontanega, bolj premišljenega Grinderman 2.
Na oder, obsijan s “temno svetlobo”, kakor bi dejal naš Ježek, je pevec in tekstopisec Nick Cave prišepal s poškodovanim prstom desne noge. Pa ga to ni kaj preveč oviralo. Poslušalcev ni le nagovarjal - tiste v prvih vrstah je že skoraj nadlegoval, ves čas hodil prednje, z zdravo nogo stopal na ograjo, se nagibal nad spodaj skakajoče, molel roko mednje, jih med pesmijo Honey Bee rotil, naj se ga kdo dotakne, hip zatem pa že odletel, oponašajoč razdraženo čebelo.
Ne, ni zgolj prepeval - tudi igral je, z mimiko in gestikulacijo upodabljal posamezne like svojih pesmi, tako vročekrvne razuzdance kakor mladoletne posiljenke. V novejši Palaces of Montezuma je pred nežnejšim spolom pokleknil in mu v zameno za mehko besedico naklonjenosti ponujal največja čudesa civilizacije, medtem ko se je v orgiastični No Pussy Blues do kraja razhudil nad afnasto avšo, ki jo je bil obletaval, a “ni bila za”.
Posamezne pesmi je dobrodošlo nadgradil. Verz “Daj mi denar!”, ki ga je v izvirniku pesmi Heathen Child komajda slišati, je na koncertu večkrat zapored zatulil v obiskovalca iz prve vrste. Umiril se je zgolj pri refleksivni What I Know, ki je zavoljo siceršnje glasnosti pristala v oazi gluhote.
Zbrane je daleč bolj osvobajalo družno tuljenje že osvojenih udarnih stihov, tudi socialno angažiranih: “Misliš, da te bo tvoj mož zaščitil? Motiš se! Misliš, da te bo tvoja mala žena zaščitila? Motiš se! Misliš, da te bodo tvoji otroci zaščitili? Motiš se! Misliš, da te bo tvoja vlada zaščitila? Motiš se!”
Četverica je v uri in pol nanizala šestnajst pesmi, ki sta jim čvrstega ritma vlivala umirjeni basist Martyn Casey in živahnejši bobnar Jim Sclavunos, na njunih temeljih pa sta se z verige spustila duhovno sorodna Cave in Warren Ellis: medtem ko je prvi lomastil po odru, ekstatično skakal sem ter tja, mikrofon molil pod nos skakajočim v prvih vrstah, za seboj silovito vlekel kablovje, ki so ga morali urno omotavati prešvicani odrski delavci, je na svojem koščku odra kosmati multiinstrumentalist Ellis uganjal svoje vračarije in nadzorovani kaos plemenitil s filigranskimi detajli.
Presunljiv koncert, ki ga je v celoti posnel Val 202, naj bi po radijskih valovih podoživeli 22. oktobra ob 22.30.
ANDRAŽ GOMBAČ
