Groteska za redko vrsto bralcev

IDRIJA > Lovec na Kobilice, knjiga v kateri Jurij Pfeifer s svojimi namišljenimi junaki groteskno roma skozi svoj in naš vsakdan tostran in onstran univerzuma, je v celoti njegovo delo. Od besed, prek naslovnice do maloštevilnih ilustracij. Literarni prvenec mu je natisnila domača Založba Bogataj.

Od zaupnega dnevnika do literature

V doživetjih, predvsem pa razmišljanjih glavnih junakov, popivajočih, a različnih bratov Ota in Aleksandra, se lahko najde kdorkoli izmed nas ali pa nihče. Navkljub fantastični noti, skakanju skozi čase in vesolje ter vsemogoče transformacije, v realnem ali umišljenem, prijaznem ali grdem, naklonjenem ali odmaknjenem svetu. V Aleksandru se v prvi vrsti odslikava avtor sam.

“Odločil se je, da bo to zaupni dnevnik. Dosti kasneje se je odločil, da bo to literatura ... ” Tako kot Pfeifer, ki se je kot častilec besedne umetnosti podal v študij književnosti in literarne teorije, a ga je premagala slikarska muza. Slikanje, oblikovanje in ilustriranje so v njemu in so njegov kruh, a ubesedene misli pa ga nikoli niso zapustile.

Razmišlja veliko in navkljub vedenju, da nikoli ne bo do konca dognal namena bivanja, da je prej lovec na kobilice kot iskalec galaktične resnice, ga nezadržno ženeta prav nuja in želja po spoznanju. Dolgo je ubesedenja premišljevanj, posmeha in (samo)kritike, kot je povedal na predstavitvi, zlagal v predal. Tu in tam je zapisano bržčas, kar ni povedal, podobno kot njegov knjižni junak, uničil. Naposled so ga prijatelji in založnik Damijan Bogataj spodbudili, naj to deli z bralci.

Znanstvena fantastika humornega navdiha

”To je zgodba za tiste, ki stavijo na moč domišljije (in sočno literaturo). Skozi roman bodo (ponovno) uzrli svet in svojo eksistenco v njem,“ je natisnjeno delo naposled pospremil Urban Zorko.

V naklonjeni kritiki jo priporoča kot redko literarno znanstveno fantastiko, humornega navdiha. Kot grotesko, ki se bere za med, je dodal Bogataj. Pfeifar sam pa je pristavil, da bo to bržčas težko branje, ki mora biti ekspresno, strastno in doživeto, za redko vrsto bralcev.

Nobenemu pa ne bo težko razvozlati, ali je človek (Pfeifer) res le lovec na kobilice. “Zmožnost ustvarjanja nudi edino odrešitev od občega malomeščanstva (in tesnobe). Ustvarjanje je edino, ki zmore naluknjati brezupne, banalne svetove vsakdana,” je Zorko skozi Aleksandrovo hotenje, naj bo radovednim, ustvarjalnim, umetnikom in tistim, ki ljubijo, podeljena več- nost, spoznal celo romantično noto Pfeiferjevega prvenca.

SAŠA DRAGOŠ