Aljoša Harlamov: “Grozljivka odlično uspeva v času tesnobe”

O skokovitem porastu priljubljenosti grozljivk in sodobnem “horror” žanru je s Primorskimi novicami svoje misli delil Aljoša Harlamov, literarni zgodovinar, publicist, urednik in - kot si sam pravi - “kavč selektor”.

V zadnjih letih se spreminja tako občinstvo kot podoba žanra, ki se vse bolj odziva na tesnobo sodobnega sveta, je prepričan Aljoša Harlamov. Že nekaj časa opaža, da v kinodvoranah prevladujejo mladi, predvsem najstniki in najstnice, podobne spremembe pa se kažejo tudi na knjižnih policah. “Mislim, da grozljivka odlično uspeva v časih tesnobe,” pravi.

"Doživimo neko olajšanje, ko gledamo fiktivno tesnobo, ki ima vsaj po navadi srečen konec oziroma ponuja neko rešitev," je prepričan Aljoša Harlamov.

Foto: Jure Makovec/sta

Če je v devetdesetih veljalo, da grozljivke gledajo predvsem mladi moški, se je ta predstava vsaj po njegovih izkušnjah precej spremenila. “Zadnja tri leta redno hodim v kino gledat vsako grozljivko in tam sedim s samimi mladimi. To je konstanta. Večinoma so to najstniki in celo mlajši, večinoma pa punce.”

Stereotip, da gre za žanr, ki zanima predvsem fante, sicer nikoli ni povsem držal. Raziskave so pokazale, da je bilo razmerje med spoloma približno izenačeno, zdaj pa se po Harlamovem opažanju nagiba v drugo smer.

Spremembe niso omejene na filmska platna. Grozljivka je bila dolgo v primerjavi s kriminalko ali ljubezenskim romanom precej obrobna zvrst, v zadnjih letih pa se je njena priljubljenost razširila daleč zunaj tradicionalnega občinstva. Harlamov razlog vidi tudi v družbenem ozračju. “Mladi zdaj čutijo ogromno tesnobe, tako zaradi družbenih omrežij kot politike in uničevanja okolja. Te tesnobe se je nabralo ogromno in grozljivka nam pomaga, da jo doživimo na nek varen način.”

Fikcija nam omogoča, da se soočimo s strahovi, ne da bi bili dejansko ogroženi. Ob tem ponuja nekaj, česar resničnost pogosto ne: razplet, pojasnilo ali vsaj možnost, da se grožnja konča. “Doživimo neko olajšanje, ko gledamo fiktivno tesnobo, ki ima vsaj ponavadi srečen konec oziroma ponuja neko rešitev. Tesnoba, ki jo živimo vsak dan, je v resnici nima. Tako doživimo neke vrste katarzo, če nekaj takega gledamo ali preberemo.”

Od psihološke groze do vampirjev in volkodlakov

Široko občinstvo prinaša tudi več prostora za različne podžanre. Letos sta po Harlamovovi oceni med največjimi uspešnicami filma Obsedenost (Obsession) in Brez izhoda (Backrooms), ki se opirata predvsem na psihološko grozo in nagovarjata generacijo Z. Prvi odpira vprašanja odnosov, zmenkov in tesnobe v času po gibanju #jaztudi, drugi pa izkorišča občutke zaprtosti in odtujenosti, ki so ostali tudi po pandemiji.

Pri letošnji psihološki grozljivki Backrooms: Brez izhoda pride do izraza nekakšna post-pandemska tesnoba.

Foto: Profimedia

Ob sodobnih, družbeno obarvanih grozljivkah se vrača tudi gotska groza. Filmi o vampirjih, volkodlakih in drugih pošastih znova dobivajo osrednje mesto, kar Harlamov povezuje z občutkom, da se zunaj našega nadzora dogaja nekaj grozečega. “Morda obdobje te tesnobe proizvaja našo predstavo, da so zunaj neke pošasti, in nam je lažje to tesnobo materializirati v njih.”

Konec leta na velika platna prihaja še ena gotska mojstrovina Roberta Eggersa, Volkodlak, v kateri bodo tudi tokrat (po izvrstnem Nosferatuju) zaigrali Aaron Taylor-Johnson, Lily Rose Depp in Willem Dafoe.

Foto: Profimedia

To se kaže tudi v delu režiserja Roberta Eggersa, ki je na filmska platna vrnil Nosferatuja, konec leta pa na filmska platna prihaja Volkodlak. Harlamov ob tem opozarja na zgodovinsko vzporednico: prvi veliki val filmske gotske groze je prišel med obema vojnama, ko so se uveljavile podobe vampirjev, volkodlakov in drugih pošasti. “Po eni strani je to zanimivo, po drugi pa strašljivo,” pravi. Kot da bi se v času splošne negotovosti vračale tudi zgodbe, v katerih je mogoče strah poimenovati, mu dati obraz in se z njim spopasti.

K porastu priljubljenosti prispevajo tudi ekonomski razlogi. Grozljivke so za hollywoodske studie razmeroma varna naložba: produkcija je lahko cenejša kot pri velikih spektaklih, za uspeh pa praviloma ne potrebujejo dragih zvezdniških imen. Če se film izkaže za uspešnico, je lahko finančni izkupiček precejšen. Toda žanr je že prerasel okvirje nizkoproračunskih produkcij, kar kaže tudi vse večja prisotnost znanih igralcev in uveljavljenih ustvarjalcev.

Grozljivka vstopa v mainstream

Da žanr ni več rezerviran za manjše produkcije, kažejo tudi projekti z velikimi imeni. Ko ustvarjalci, kot je Mike Flanagan (nedavno je režiral serijo Carrie po literarni predlogi Stephena Kinga, marca prihodnje leto pa na velika platna prihaja film The Exorcist: Martyrs, v katerem je zaigrala tudi Scarlett Johansson), dobijo priložnost za velike studijske projekte, je jasno, da industrija v grozljivkah vidi širši potencial. Pri tem pa po Harlamovovem mnenju ni nujno, da bo množična produkcija prinesla tudi več izvirnosti. Ko grozljivka postane tržno zanimiva, jo bodo poskušali ustvarjati vsi, vprašanje pa je, kaj bo iz tega nastalo.

Podobno se dogaja v slovenskem prostoru, kjer se je žanr v zadnjih letih okrepil tudi v literaturi. “Samo v Sloveniji smo v zadnjih dveh letih dobili ogromno knjig, ki so grozljivke, česar prej zelo dolgo nismo imeli,” pravi Harlamov. Med njimi izpostavlja romane Dno Aljoše Hancmana ter Mor in Krvavec Tomaža Kotnika, letos pa sta izšli tudi zbirki kratkih zgodb Hudič Trbovlje trese Vida Šteha in Temu kraju se reče drugače Davida in Matjaža Zupančiča.

Pomembno se mu zdi tudi, da grozljivka vse pogosteje nagovarja mlajše bralce. Med primeri je Prepovedana soba severnomakedonske pisateljice Aleksandre Simove Klinčarove, namenjena otrokom od devetega leta, pa tudi serija Lockwood & Co. Jonathana Strouda v prevodu Andreja Hitija Ožingerja, ki pri založbi Miš izhaja že nekaj let in nagovarja nekoliko starejše otroke ter najstnike.

Vstop v širše občinstvo bi lahko dodatno spodbudili tudi avtorji, ki imajo že izoblikovano skupnost sledilcev. Harlamov tako omenja Davida Zupančiča, ki je priljubljen kot vplivnež in pisatelj ter se je preizkusil tudi v grozljivki. Takšni avtorji lahko žanru odprejo vrata do bralcev, ki po njem sicer ne bi posegli. Grozljivi elementi pa se pojavljajo tudi zunaj žanrskih okvirjev. Lanska prejemnica nagrade kresnik Ajda Bračič v svojem romanu Kresničevje uporablja prvine apokaliptične, folklorne in čarovniške groze.

Kaj gledati za noč čarovnic?

Harlamov za letošnji halloween priporoča tri filme. Prva izbira je Obsedenost, psihološka grozljivka, ki se loteva tesnobe v sodobnih odnosih. Drugi je Backrooms, ki iz občutkov zaprtosti, odtujenosti in postpandemične negotovosti ustvarja srhljivo filmsko izkušnjo. Oba izstopata prav zato, ker se odmikata od običajnih žanrskih vzorcev.

Tretji predlog je korejska “zombijada” Colony. Korejski ustvarjalci so po Harlamovovem mnenju že večkrat dokazali, da znajo zombi grozljivko na novo opredeliti, tudi tokrat pa so drugače zasnovali vedenje zombijev. Za vse, ki bi radi noč čarovnic preživeli ob nečem več kot le pričakovanih filmskih strašilnih trikih, je to dovolj dober razlog za ogled.