“Grozna ogromnost”, ki se te vedno znova dotakne

Srečko Kosovel vas spremlja že dolgo. Leta 1982 je izšla vaša krajša monografija o pesniku, nato leta 2007 zbirka dokumentov, rokopisov in pričevanj Ikarjev sen. Sestavili ste tudi monodramo z naslovom V meni prevrat, ki temelji na Kosovelovih pismih, pred kratkim pa ste ob 100. obletnici pesnikove smrti sodelovali tudi pri izdaji zbirke pisem Kosovela in Fanice Obid, ki sta si dopisovala. Vse skupaj se je začelo že veliko pred izidom monografije. Ali lahko opišete začetke in vašo izkušnjo s Kosovelom ter poveste, kaj je tisto, kar vas je pri pesniku pritegnilo?

“Ja, to se moramo spomniti že daleč nazaj, ker vem, da sem kot 18-letni fant pisal maturitetno nalogo o Srečku. Takrat je bila navada, da smo si iz enega predmeta izbrali témo, profesor jo je odobril in potem je bilo treba napisati kakšnih dvajset strani. Ni bil samo en prosti spis, treba je bilo torej malo več napisati. O Kosovelu je bilo takrat malo znanega. Izšla je šele prva knjiga zbranega dela. Ne spomnim se, kaj sem pisal, vem pa, da je bil naslov naloge Dva obraza Srečka Kosovela. Najbrž sem bil zelo učen in sem primerjal, kako je enkrat pesimističen in drugič z zaupanjem do življenja.

Nanj sem naletel tudi potem, ko sem delal diplomsko nalogo na primerjalni književnosti z naslovom Odmev francoskega nadrealizma pri Slovencih. Kosovel je bil eden redkih, ki je nekaj zavohal o nadrealizmu, kar se vidi iz njegove korespondence s Petrom Martincem, ki mu je pošiljal francoske časopise. Ampak pobližnjega poznavanja francoskega nadrealizma Kosovel ni imel, saj je bilo v tistih časih to zelo težko. Je pa vreden omembe, saj je iz kakšnih dveh, treh sintagem v njegovem opusu slutiti direkten vpliv.

Kaj je tisto, kar me je pri njem prevzelo, pa se zdaj pri moji veri ne morem spomniti. A je bilo kaj v zraku ali … Neka moč poezije, verjetno tudi njegova usoda, kolikor sem jo takrat kot odraščajoč fant doumel in doživljal. Vem, da sem imel eno 'miniaturko', rdečo, in tisto sem prebiral in prebiral. Bilo je eno tako mladeniško navdušenje, ki me očitno ni izpustilo.”

Zdaj sodelujete pri uprizoritvi Noč v Zagorju kot avtor besedila. Kako je prišlo do tega projekta in sodelovanja s SNG Nova Gorica ter režiserko Nedo R. Bric?

“Tukaj moramo spet iti malo nazaj. Ne toliko kot prej, ampak natanko deset let. Z Nedo sva se malo kasneje spoznala in en dan sem imel jaz misel, da bi se naredilo besedilo s tem naslovom na novogoriškem Kolodvoru. Še zdaj vidim eno vežo na novogoriškem Kolodvoru, ki je zdaj verjetno ni več. Dal sem predlog, z Nedo sva se tudi malo pogovarjala, ampak do realizacije ni prišlo. Meni tudi ni bilo toliko do tega in mislim, da je ona potem odšla iz gledališča, tudi to je bil en razlog. Enkrat lani pa sva se srečala in sem jo opozoril, da bo pri Mladinski knjigi izšla korespondenca Srečko-Mirjam, pri kateri sem bil urednik. Rekel sem ji, da bi bila ta korespondenca mogoče primerna tudi za odrsko rabo. Pri tem nisem mislil, da bi jaz sodeloval. Neda je dejala, ja, to bomo že naredili, ampak jaz rabim nekaj za veliki oder. 'Dobro, pa poskušajmo narediti tisto za veliki oder,' sem odvrnil. Izbrskala je tisti moj predlog za besedilo izpred desetih let, ki ga je imela spravljenega, in mi ga poslala. Skorajda malo detektivska zgodba - prvotni predlog sem ji poslal januarja leta 2016, čez dobrih deset let pa sem oddal to, zdajšnje besedilo.”

Prizor iz predstave Noč v Zagorju

Foto: Guido Mencari

Kot opombo pred branjem besedila ste zapisali, da besedilo “ne želi biti hvalnica pesniku, še manj učna ura o njem, temveč kalejdoskopski prikaz pomembnih segmentov iz njegovega življenja, ki so dokumentarno podprti, hkrati pa lahko samostojno odrsko zaživijo”. Kako ste izbirali segmente iz Kosovelovega življenja, od kod ste črpali podatke? Kako se je razlikovala ta izkušnja od pisanja monodrame V meni prevrat?

“Monodramo sem tudi pisal ob obletnici (leta 1996, ob 70. obletnici Kosovelove smrti, o. p.), ampak tisto je bilo linearno. Napisana je bila samo za eno osebo, ki je govorila odlomke iz Srečkovih pisem. Tu mi je bilo pa takoj jasno, da bi rad naredil eno serijo prizorov.

Pred leti se je pojavila knjiga Dragi Srečko, v kateri je Tatjana Rojc zbrala tisto, kar se je ohranilo od korespondence v nasprotno smer - med drugim seveda tudi pisma Fanice Obid. Tako se je marsikje dalo narediti večino enega prizora samo na temelju montaže teh replik. Nekaj prizorov je bilo narejenih tudi iz enega daljšega pričevanja Bratka Krefta, zlasti prizor pri Debevčevi mačehi, kjer se prepirajo z Ocvirkom. Tisto je na neki način dramatizirana Kreftova pripoved in nekaj dodatnih stvari. Neki drugi prizor je poskus rekonstrukcije literarnega večera v Šentjakobu, nastal na podlagi Kosovelovih zapiskov, zapiskov iz njegove beležnice ali dnevnika literarnega društva. Tudi tam ni dosti izmišljeno, pesmi, ki jih recitirajo, so res takrat recitirali.

Skratka, imel sem neko misel ali željo, da bi obudil par segmentov tega življenja. Ne v smislu kakšne učne ure ali poveličevanja, ampak Srečko še kot otrok, Srečko, ko piše domov, da ima čevlje čisto strgane, pa potem kot brat, kako bereta s sestro njegove otroške pesmice itd. Kar je pesmi, uporabljenih v tem besedilu, so tiste, ki so izšle za čas njegovega življenja - tiste, ki so jih ljudje poznali, če so se za to zanimali. Sicer bi bil opus tako velik … Saj ni težko tu in tam nekaj vzeti, ampak potem postane stvar nepregledna oz. izostane vsak princip, zasnova. Pri meni pa je bila zasnova: februarski datum leta 1926, Zagorje in kaj je do tistega trenutka znano. Nihče od nastopajočih ne ve, kaj bo, razen Feliksa.”

V besedilu se poleg resničnih oseb pojavi prav poseben lik Feliks. Od kod vam ta ideja in kaj ste želeli z njim prinesti v besedilo?

“V filmu Nebo nad Berlinom nastopata dva angela. Hodita med ljudmi, jih razumevajoče gledata, kaj pripomnita, ljudje pa jih ne vidijo. Takega angela sem si jaz nekako predstavljal. Sicer sem se tega šele potem spomnil. Feliks je na neki način sočuten, on ve, kaj bo, ve, da bo Srečko umrl. Če je kalejdoskop nanizanih situacij iz Srečkovega življenja v bistvu realističen, naj bi figura Feliksa prinašala nekakšno skrivnostnost. Malo humorja, igrivosti in malo skrivnostnosti. Ker žal humorja ni dosti. Srečko Kosovel ni imel časa biti dovtipen, jaz pa tudi ne vidim situacije, v kateri bi bil on kaj humoren. Tudi v pisanju ne. V korespondenci redko.” •

(celoten intervju je objavljen
v gledališkem listu)