Hamlet in njegov stric iz ozadja

LJUBLJANA> Prevod Shakespearovega besedila, ki ga je dolgemu nizu doslejšnjih uspehov dodal lektor novogoriškega teatra, je natančen in stvaren, manj vznesen kakor Župančičev ali Jesihov, duhovito patetičen le tam, kjer je to dobrodrošlo, pri posameznih likih.

Hvalevredno je, da je v celoti objavljen v bogatem gledališkem listu, medtem ko je v režiji Eduarda Milerja in dramaturški priredbi Žanine Mirčevske močno prikrojen: replike so marsikje premetane, kar nekaj jih je izločenih, bistveno pa je tudi okleščen nabor vlog, kar okrepi učinek obračunavanja znotraj ožjega družinskega kroga in oslabi širše družbene in politične razsežnosti igre.

Na prizorišču, ki se kot univerzalno uporaben avditorij razpira v globino odra, izjemno zahtevno in gostobesedno naslovno vlogo upodobi Marko Mandić: njegov upornik je vihrav, nič kaj intelektualen, prepoln gneva in bolečine, a tudi nagajiv in spakljiv, občasno v posmehljivem falzetu.

Docela drugačen je izzivalno skrivnostni lik, ki ga je rodila tokratna uprizoritev, označen z * (Igor Samobor). Je vseprisotna sprotna opomba k Hamletu, njegov zvesti sledilec in prišepetovalec, lepljenka različnih likov: izgovori marsikatero Hamletovo repliko, izgovarja sporočila duha ubitega kralja, govori, kar v drami govorijo Horac, grobarjev pomočnik, Osrik, Fortinbras, je tisti, ki čedalje pogosteje in korajžneje prevzema iniciativo, Hamletu glavo polni s puntarskimi mislimi in mu servira maščevalne načrte. Je nekakšen stric iz ozadja! On je tisti, ki med sklepnim dvobojem zamenja meča, tako da od strupenega zbodljaja ne umre zgolj Hamlet, marveč tudi Laert. Ne Fortinbras, on, gospod *, je tisti, ki se ob izteku igre zdolgočaseno rutinsko, že kar ravnodušno poslovi od umrlega upornika, prevzame oblast in po prizorišču pobalinsko zapleše s krono na glavi.

Močni in prepričljivi so prizori s pištolo, ki v Hamletovih rokah nadomesti tako meč kakor piščal, vznemirljivo je z dialogom pospremljeno žoganje z lobanjami, ki od igralcev terja tako zbranega duha kakor gibko telo, predstava pa ponekod po nepotrebnem zaide v režijske inovacije, ki igri več vzamejo kakor dajo. Na primer: eden najpresunljivejših v tragediji je prizor, med katerim Hamlet opazuje lobanjo dvornega norca Yoricka in premišljuje o minevanju; prizor je najmočnejši, če ga Hamlet izpelje z lobanjo v roki, kakor je tudi zapisano v besedilu, čemur pa se režiser tokrat ogne in ubere drugačno, manj učinkovito pot.

Tokratna uprizoritev Hamleta resda ne odgovori na vsa vprašanja, zato pa marsikatero odpre, kar nikakor ni malo. Premore več aktualnih bodic in trnov, a morda bi bilo dobro, ko bi jih režiser še bolj izpostavil, napravil čisto pravo angažirano predstavo o ukradeni oblasti in maščevanju razrvanega upornika. Čas je pravšnji, da bi bolj ne mogel biti. ANDRAŽ GOMBAČ